sreda, 28. november 2012

Byron


Ljubezen žensk, ojoj! – to vsi priznajo –
je sicer mila, a nevarna stvar,
saj nanjo stavijo vse, kar imajo,
in če zgubé, jim čas prinaša v dar
le še grenak posmeh in kes in grajo;
njih maščevanje pa je kot udar
šap tigrice. A bes je le odraz
brezmejhnih muk, ki jih trpé ves čas.

Res moški je do moških kdaj krivičen,
do ženske pa le zmerom; njenim dnem
sta sojena en mož in kup sumničenj;
vzgojena, da prikriva strast ljudem,
jo pač tají, dokler kdo bolj petičen
si je ne kupi v zakon. In potem?
Potem sledé grob mož, mlad fant v omari,
obleke, pamži, farovž – pa smo stari.

Ta moli, druga ljubčka si dobi,
ta srkne kaj, ta kuha dan na dan,
ta s kom zbeži, prebere s tem skrbi,
zgubi pa vse, kar nudi častni stan.
Le redkokdaj se res kaj spremeni,
v prisilnem stanju je pač vse zaman
in to velja za luknje in sobane;
no, vmes katera kdaj čečka romane.

                                               Lord Byron, Don Juan