sreda, 25. januar 2012

Učiteljica

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom. Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče. V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno…
Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je  Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo…
Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala: “Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen… zabavno je biti z njim.”
Učiteljica 2. razreda: “Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo  doma razmerezanj  biti  zele težke.”
Učiteljica 3. razreda: “Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo.”
Učiteljica 4. razreda pa je napisala: “Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi.”
Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom.
Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: “Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami.”
Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v  v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi »ljubljenčki«.
Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel.
Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot  tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica.
Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica.
Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med Theodore F. Stoddard.
Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.
Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho: “Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače.”
Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj: “Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti.”
(Elizabeth Silance Ballard)

Črn, bel ali siv?




ponedeljek, 23. januar 2012

Drama 1. del

Osebe:
BORUT KREN – močen, robusten moški, ki se zaveda kaj počne, a »včasih« izgubi glavo. Je gradbeni delavec, ki rad zavije v gostilno, zelo nasilen, neobvladujoč, divjak
MIRJAM – njegova žena, šibka, neodločna ženska, ki ne ve zakaj se sploh bori, vse kar pridel mora dati svojemu možu, se ga boji
MOJCA – njuna hčerka, štirinajstletna, hodi v osnovno šolo, bojazljiva a odločna
REZA – Mirjina mami; torej Mojčina babica, stara 82 let; se še kar dobro drži, saj zase vse naredi sama
GREGOR – njihov sosed, gasilec, zelo prijazen človek, a tudi naiven in na skrivaj zaljubljen v Mirjam

1.     dejanje

1.      prizor
Mojca se vrne domov iz šole. Babi v kuhinji ropota. Mojca pride domov čisto potiho.

MOJCA (previdno): Oče?
BABI: Ni ga še.
MOJCA (si oddahne in hoče oditi pred televizijo).
Pride babi.
BABI: Kako je bilo v šoli?
MOJCA (naveličano): Dobro.
BABI: Kosilo je.
MOJCA: Ok.
BABI: Ne boš jedla?
MOJCA (odsekano): Pust me.
BABI: Pa saj veš, da moraš ...
MOJCA (jo prekine): Rekla sm, da me pusti pri miru!
Babi oddide.

2.      prizor
Mojca gleda televizijo brez zvoka. Mama se vrne domov iz službe, vsa utrujena. Mojca že skoči s sedežne, da bi se hitro skrila v sobo, a se že oglasi mama, zato se pomirjeno usede nazaj na sedežno.

MIRJAM: Je že doma?
MOJCA: Ne ni še.
MIRJAM (si oddahne): Si kaj jedla?
MOJCA: Nisem.
MIRJAM: Mojca, verjemi da iščem možnost, da bi šli od ...
MOJCA: Premalo učinkovito jo iščeš!
Zunaj nekaj zaropota, obe dvigneta glavo in poslušata ali se bodo odprla vrata. Ko se po minuti nič ne zgodi, se spet obrneta ena k drugi.
MIRJAM: Veš, danes stanovanje ni tako lahko dobiti.
MOJCA: Ni v tem problem. Preveč si navezana nanj.
MIRJAM (obotavljajoče): Le kako bi bila lahko navezana na takega tirana??
MOJCA: Ne vem, nism psiholog (ironično).
MIRJAM: Kaj to gledaš?
MOJCA: Ne vem. Daj, mami pospravi raje denar, da ne bo spet bentil.
MIRJAM (se ustraši): Joj, saj res denar. (odnese denar v rdečo skrinjico)

3.      prizor
prejšnji, pride babi z njive

MIRJAM: O, živjo mama! (jo objame)
REZA: Živjo Mirjam. (hladno)
MIRJAM: Tamala ni jedla?
REZA: Ni.
MIRJAM: Ja seveda, spet sem vsega jaz kriv.
REZA: Mhm.
MIRJAM: Glej, prosim nehi me obtoževat.
REZA: Sej te ne.
MIRJAM: Danes se bom pogovorila z njim in ...
REZA (jo prekine): ...bo spet vse tako kot prej.
MIRJAM: Ga bom pa prijavila.
REZA: Ne upaš.
MIRJAM: Ne govori mi, kaj si jaz ne upam!
REZA (tiho, se muza)
MIRJAM: Vase se zaglej! Še vedno si tam, kjer si bila pred 50 leti!
REZA (mirno): Spet smo tam.
MIRJAM: Kje smo?!?
REZA: Pojdi raje pospravljat.

Mirjam odide.

4.      prizor
Reza, sosed Gregor

GREGOR (potrka, odpre vrata): Kaj tu gori?
REZA (zamišljeno): Besede gorijo.
GREGOR: Je use u redu?
REZA (zmedeno): Ja. ja je, ah nič.
GREGOR: Je Mirjam kje v bližini?
REZA: Da, da je že doma.
GREGOR: Bi lahko govoril z njo?
REZA: Nevem.
GREGOR (prijazno): Kako ne veste?
REZA: Ja ... vprašati bi jo morala.
GREGOR: Pa jo vprašajte.
REZA: Ne morem.
GREGOR (radovedno): Zakaj ne?
REZA: Ker ... ker ... pač ne. Pojdite. Naše družinske zadeve se vas ne tičejo!
GREGOR: Pa saj vam nič nočem, le pomagati ...
REZA: Nič. (ga vljudno potisne skozi vrata).






--------- se nadaljuje ----------

petek, 20. januar 2012

Čisto nič

Čisto nič.
Gledam u steno,
kot u prazno peno.
Lenoba lena,
od kod si se vzela?
Kaj vse imaš v glavi,
sam na papir se ne spravi.
Ta pesem bi mogla bit čist drugačna,
pa ne vem več kakšna.
Pejt spet na avtobus,
da najdeš to rdečo nit.
In čisto nič
se ti pomembno ne zdi.
Vse to so le praznje marnje,
ki vzel si se zanje.


...

Spet ista zgodba. Kričanje, odrivanje, histerjia, jok, panika. Bo kdaj drugače? Prideš domov v stanovanje in kaj vidiš? Kupe posode in perila. Mogoče je to edini znak, da tukaj kdo živi. Drugače vse tiho. Nobenega ni. Vsi v službah in šoli. Samo jaz študentka. Potem pa naenkrat vsi prikapljajo počasi. Najprej ona in njen sin. Vljudno pogovarjanje z žensko, ki uničuje mojega očija. Sploh ne vem, če je že ženska. Kdaj sploh postaneš ženska? Ko rodiš, ko si žena in imaš družino? Z družino pride tudi odgovornost in pospravljanje in služba in ... Kaj pa ona? Pride domov, da tamalnmu sendvič, ki ga je prinesla iz službe, čeprav je na štedilniku kosilo, ki ga je skuhal oči, ker ona itak ne zna kuhat. Sam očitno to ni dobr. Pusti stvari in odpelje tamauga na fuzbal. U predsob ležijo stvari, torba, škatla od novih superg, vreče. Pogledam stvari in zavijam z očmi. Grem u kuhno, kjer spet vse leži, kot da bi nekdo u naglici odšel. Žlička, sladkor odprt, posoda za čaj. Ah brezvezno naštevanje. Grem, se usedem za mizo in delam svoje stvari. Pogledam okoli in stvari me motijo, začnem pospravlat stvari, ki se me ne tičejo. Njegove igrače, njene vreče. Pride domov s fuzbala. Spet vljudno pogovarjanje. Preprosto ji ne morem v fris povedat, da je ne maram zaradi tega kar dela mojmu očiju. Ne nisem preveč zaščitniška. Ampak vsak odrasel otrok bi videl, da ga uničuje. Totalno. Psihosomatske bolezni. Prej k slej.
Kasneje zvečer. Pride oči domov, šiht zaključ ob desetih, dans pride ob enajstih. Njegova: »Kdaj si končal šiht? In kaj ste delal tok časa?« Mislim halo! Pa ne moreš mu tako težit, saj ni bilo nič. Ampak ne, ona ga že ima na sumu in začne se skoraj vsakodnevno kričanje; ti maš ljubice! Ah ne to je premila beseda, kajti ona se ne izrazi tako, kurve so zanjo. In potem se vmešam jaz, saj imam prvič odkar sem kdaj tukaj tega dovolj. In kaj, jaz ji lepo mirno govorim, ona pa se mi dere nazaj. Nima se kaj name dret. Konec. S tem sva midve zaključile, jaz pa se preprosto ne mislim več pogovarjat z njo. Kaj hoče ženska narest? Sred noči hoče popokat stvari celo otroka zbujat in it v hotel. Torej za to je denar, za deljenje stroškov ga pa ni. Seveda.
Nočem imeti vedno prav. Nočem vedeti, da bo vedno enako, ker se ona ne bo spremenila. Ampak jaz vse to vem. Pride in gre. Vedno ista zgodba. Zgodba, ki uničuje mojega očeta. Brez dileme. Saj meni ni nič zanjo pa njenega paglavca. No ja, tamau se mi že smili, saj ona tako dela z njim, ampak to se me ne tiče. Moj oče pa se mi tiče.
Sedim u dnevni sobi in si mislim, da bi človek lahko o tem napisa limonado. Tako zares. 

sobota, 14. januar 2012

Smrt pri Mariji Snežni

Ena dobra zgodbica od Drago Jančarja


V velikem in strašnem letu 1918 bi mladi zdravnik Aleksej Vasiljevič Turbin kmalu izgubil življenje samo zato, ker je pozabil sneti častniško kokardo s kučme. O tem pripoveduje Mihail Bolgakov na nekem mestu v svojem romanu Bela garda. Obstaja sila, ki nas včasih premami, da pogledamo z roba prepada navzdol,  ki nas vleče v praznino, pravi pisatelj. In tako njegov junak Turbin s kokardo, smrtnim znamenjem na čelu, stopi deset korakov predaleč v Vladimirovo ulico, namesto na Aleksejev klanec. V tem hipu se s Kreščatika, zavitega v daljno zmrznjeno meglico, spustijo proti njemu sivkasti ljudje v vojaških plaščih. Mladega zdravnika prešine nora misel, da bi zaigral miroljubnega državljana. Toda na obrazu vojaka, ki stoji pred njim, se pokaže najprej osuplost, hip zatem pa nerazumljivo, zlovešče veselje, Za vraga, zakliče proti drugemu, ki medtem priteče in potegne zaklep, poglej častnik. Turbin ničesar ne razume, vendar se v hipu spremeni v divjad z volčjimi nagoni. Začne se strašen beg. Vsa ulica kriči in spodbuja zasledovalce, da pobijejo častnika. Turbin enega od zasledovalcev ustreli. Toda pregon ne jenja. Zadene ga krogla. Nazadnje ostane brez sape in upanja. Zadnjo kroglo prihrani zase. Ustreliti se hoče. Zgoditi se ni moglo nič več ... Tedaj jo je zagledal kot v čudežu ob črnem, z mahom poraslem zidu. Ko je torej slehernegaupanja konec, ko se hoče pokončati, ga Rešiteljica, kakor pisatelj imenuje nenadno žensko prikazen, skrije na svojem domu. Videti je, da bo od rane, ki jo je napravila krogla, umrl, toda v njene čudežne roke odteka bolečina iz njegove glave. Ranjenega zdravnika in častnika carske vojske naskrivaj odpeljejo na njegov dom, toda zdravje se mu spet poslabša. Rani se pridruži tifusna mrzlica. Zdravnik ugotovi, da je upanja zelo malo. Vsem je bilo pač povsem jasno, da to pomeni, da ni nikakršnega upanja. Turbin umira. In še tretjič ga usoda, ki ga po svoji nedoumljivi pameti spravlja na rob smrti, odreši. Njegova sestra Jelena prižge svečo pred ikono Matere božje in poklekne prednjo. Plamen je vztrepetal. Dolg žarek se je kot veriga podaljšal prav do Jelininih oči. Tedaj so njene izgubljene oči razločno videle, da so se na obrazu, ki ga je obrobljala zlata tkanina, premaknile ustnice, oči pa postale tako čuden, da se ji je od strahu in opojnega veselja skrčilo srce. Spustila se je na tla in ni se več ganila.
            V naslednjih dneh se Turbin izkoplje iz krize. V življenje se obudi z voščenim obrazom, z globokimi gubami ob ustnah in zresnjenimi očmi. Mladi častnik carske vojske bi moral umreti na strašnem begu pred zasledovalci, pred smrtjo, in vrnil se je v življenje. Kdor smrti ubeži, ta tega ne pozabi. Za vse življenje ostane zaznamovan z njeno senco, z voščenim obrazom in zresnjenimi očmi.
            Sedemindvajset let pozneje se tisoče in tisoče kilometrov proč, v nekem evropskem zakotju, ki ga ne najdeš na nobenem resnejšem zemljevidu, dokonča neka druga življenjska zgodba. V velikem in strašnem letu 1945 se nenadoma in po nepredvidljivem, za ubog človeški razum nedoumljivem spletu okoliščin osnovna situacija obnovi. Tu je ruski zdravnik, nekdanji častnik carske vojske, ki se zdaj imenuje Vladimir Semjonov, tu je bližajoča se vojska v sivih plaščih in tu je Mati božja. Vladimir Semjonov je zaznamovan z neko smrtjo, ki ji je nekoč ubežal. Pred nekom se skuša skriti in neki davni čudežni rešitvi je hvaležen. Nekaj let pred tem je postavil blizu svojega doma kapelico in jo posvetil Njej, v »večno zahvalo«. Z votlim in brezumnim pogledom išče na njenem obrazu znamenje. Ali terja novo milost, novo rešitev na svojem nenehnem begu? Ali pa samo skuša razumeti na božji račun, po katerem je moral biti nekoč odrešen zato, da bi se toliko let pozneje znašel v istem brezupnem položaju. In nemara je resnična zgodba, ki sledi, izpisana v življenje Vladimira Semjonova zgolj zato, da bi jo igriva volja usode v drugem kraju, drugem času in med drugimi ljudmi zabeležila kot drugačno verzijo in drugačen izhod iz nekega brezupnega položaja.
            Spomladi leta 1931 večkrat pride v kraje ob Muri neznanec, ki zbudi pozornost s svojoj nenavadno jezikovno mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Najpogosteje se ustavlja pri Mariji Snežni in nekoč tamkajšnjemu cerkovniku s skopimi besedami pove, da je zdravnik. Zanima se, kje bi lahko odprl ordinacijo. Mežnar mu svetuje kakšno večje mesto, toda neznanec z resnim obrazom, na katerem ne takrat ne pozneje cerkovnik ne najde sledu smehljaja, odgovori, da ga mesto ne zanima. Na deželi hoče delati in ko cerkovnik šaljivo pripomni: Bogu za hrbtom? mu trezno in rezko odgovori: Noben kraj ni Bogu za hrbtom. Ob naslednjem prihodu čudnega neznanca cerkovniku ne uide, da ga močno zanima velik Marijin portret v oltarju. Z nekoliko moške zadrege, znane v teh krajih, kadar gre za verske reči, mu cerkovnik pripoveduje, da se Marija Snežna tako imenuje zato, ker se je ob gradnji Marijine cerkve nekje v Italiji zgodil čudež. Neznanec ga pozorno posluša, to si cerkovnik dobro zapomni. Ne spomni se več, katerega leta se je zgodil čudež, toda bilo je avgusta in nenadoma je začelo snežiti. To je pač legenda, reče cerkovnik, oni pa z vso resnostjo odkima in zatrdi, da se je kaj takega prav zagotovo zgodilo. Potem ga vse poletje ni blizu, toda jeseni, nekateri menijo, da konec septembra, jeseni pripelje iz Maribora avto, naložen s kovčki in skrbno povezanimi zavoji. Plavolasi ruski zdravnik, srednjih let, drobne postave, Vladimir Semjonov po imenu, ki je kmalu znano daleč naokoli, odpre v trgovčevi hiši ordinacijo splošne prakse. Ne mine leto in molčeči doktor postane najbolj priljubljen človek daleč naokoli. Molče se dotika njihovih ran in jih obvezuje. Diha vonj prepotenih teles, zadah po žganju in kislem vinu iz njihovih ust. Brez zlovoljnega nemira, značilnega za dohtarje, se ukvarja z njihovimi vročicami in strahovi. Kadar govorijo o njem, jim kmalu zmanjka snovi in besed. Še zmeraj o tem resnem človeku s temnim obrazom ne vedo ničesar. Jezik že obvlada, toda z ljudmi v svoji mehki slovenščini le redkokdaj spregovori več, kot je nujno potrebno. K mašam ne hodi, a vendar ga v samotnih urah pogosto vidijo pred oltarjem Marije Snežne. V prvih letih občasno prihajajo k njemu ljudje iz mesta, med njimi visoka, lepa ženska. Ponoči je slišati izza oken rusko govorico, ki se včasih dvigne v prerekanje. Potem obiski pojenjajo in tudi Vladimir Semjonov vse redkeje hodi v mesto. Naslednja leta je vse bolj sam. V letu 36 ali 37 kupi na dražbi veliko tovarnarjevo hišo in vsanjo spravi različne stare kose pohištva. Spodnje prostore preuredi v ordinacijo. S posebno pozornostjo se začne ukvarjati z boleznimi pljuč in dihalnih organov. Ponoči gori luč v njegovih oknih, pogosto ga vidijo, kako že ob prvem lahnem svitanju sloni na balkonu in molče opazuje vozove, ki se ustavljajo na njegovem dvorišču. Kmetje z otrplimi prsti v hladnem jutru popravljajo deke na svojih kolenih in z volnenimi ogrinjali zavijajo bolnike. Temu redkobesednemu in čudnemu človeku predajajo v roke svoje bolečine in bolezni z otroško zaupljivostjo. Nemara Vladimir Semjonov vidi v njihovih pogledih mešanico ponižnosti in temne mužikovske zvitosti, nemara opaža njihovo zvedavost, ko stopajo v hišo. A vse kaže, da ga ti ljudje ne zanimajo. Skrbno se ukvarja z njihovimi tegobami, ne pa z njimi. Njega zanima nekaj drugega. Zanimajo ga novice, ki jih prinašajo časopisi, in v njegovi hiši vse pogosteje hrešči radio. Toda preden se zvrstijo dogodki, ki se naglo približujejo, opravi dejanje, ki se naglo raznese naokrog. Pozimi 1938 neki viničarski vdovi reši edinega sina pred gotovo smrtjo. Pljučnica je v teh časih in krajih bolezen, ki precej zanesljivo spravi človeka na oni svet. Zlasti pljučnica v viničarski koči. Vladimir Semjonov tisto zimo nekaj noči zapored bedi ob blodečem fantu. Ob njegovi postelji sedi, v vlažni in hladni iz ilovice butani bajti, med piskri in cunjami, skupaj z ihtečo starko. Ozdravljeni fant mu skuša poljubiti roko, ničesar drugega mu ne more dati v zahvalo, svoje čelo, še zmeraj orošeno s hladnimi kapljicami znoja, tišči v njegove dlani. Doktor ga odrine. Ne mara zahvale. Zahvali naj se njej, Mariji Snežni, ona mu je vrnila zdravje. Potem se naj zahvali svoji materi, bedela je ob njem in zanj molila. Te besedu mu nakopljejo skoraj svetniško glorijo. Vaške tercijalke jo raznesejo naokrog in zgodba živi še desetletjap po dogodkih, ki so sledili.
            Prihajali pa so naglo in zanesljivo. Še istega leta se ruski obiski iz mesta obnovijo. Govori se, da ga obiskuje tudi kneginja Obolenska, vdova polkovnika Borisa Aleksandroviča, poveljnika posadke v Carskem selu. Nekajkrat pride k Vladimiru Semjonovu čuden človeški stvor v dolgi halji, z razmršeno brado in dolgimi mastnimi lasmi. Piše se Fedjatin. Zdravnikova služkinja ve povedati, da vso dolgo noč bedita in da je zjutraj soba polna cigaretnih ogorkov in praznih steklenic. Ruski emigrantski obiski iz Maribora doktorju odvzamejo nekaj ugleda, toda njega očitno to ne vznemirja. Kljub temu pa je obiskov spet nenadoma konec. Ni jasno, zakaj so ti tuji ljudje nehali prihajati v tisti kot ob Muri. Ni jasno, kaj so se pogovarjali v dolgih nočeh. Jasno je le to, da je Vladimir Semjonov nenadoma spet sam. Nemara še bolj sam, kot je bil kdajkoli poprej. In videti je, da je takšna njegova volja. Sam hoče biti.
Ljudje šušljajo, da se nečesa boji, da ima za seboj nekoga ali nekaj, kar mu ne da spati. Ta domneva se okrepi, ko spomladi osemintridesetega ljudje opazijo, da v bližini doktorjeve hiše rase kapela. Kapelica je postavljena v »večno zahvalo« Njej, Rešiteljici. Rešiteljici pred kom ali pred čim? Zmeraj bolj samoumevno postaja, da si Vladimir Semjonov teh krajev ni izbral zaradi svežega zraka. Izbral si je ta kot, da bi se skril. Toda kmalu po gradnji kapelice zanimanje za ruskega zdravnika uplahne. 25. marca Hitler priključi Avstrijo rajhu in na oni strani Mure se prikažejo nemške uniforme. Tudi ti zakotni kraji so preplavljeni z novicami in pričakovanjem. Aprila 1941 ruski zdravnik neprestano stoji na balkonu, kadi cigareto za cigareto in opazuje vojake, ki se prestopajo na njegovem dvorišču. Nekaj dni zatem se vojska umakne, čez reko pridejo nemške čete in čeznjo  prinesejo nemški socializem. Veliko ljudi, zlasti revnih, jih sprejme z zadovoljstvom. Nekega oktrobrskega dne mu preiščejo hišo in odnesejo radijski sprejemnik. Vrnejo mu ga, ko sprejme pod streho dva nemška policista. Kadar se ga v vaški krčmi nalijeta, ga sprašujeta o Rusiji in o boljševikih. Vladimir Semjonov ne odgovarja. Poslej se zapre v svojo sobo, če sliši njune razvnete nočne pomenke. Policiste večkrat zamenjajo, štiriinštiridesetega pa zadnja dva odpokličejo na fronto proti Rusom. Poleti tega leta 44 neki pacient Vladimiru Semjonovu pove, da je Rdeča armada že na Madžarskem. Ob tej novici zdravnik prebledi in naglo odide skozi vrata. Zima je dolga, bolezni vse več, Semjonov živi od črnoborzijanskega mesa, ki mu ga nosijo za plačilo njegovi pacienti. Skoraj z nikomer se več ne pogovarja. Pogosto hodi k Mariji Snežni, videvajo ga, kako hodi tja gor čez zasnežena polja. Pred kapelico zmeraj gori sveča. Neko jutro ga najde služkinja pijanega, neobritega in s krvavimi očmi. Sedi v naslonjaču ob hreščečem radijskem sprejemniku
            In tako napoči velika in strašna pomlad 1945. Od ust do ust gre novica, da so Rusi v Avstriji. Rdeča armada se približuje Muri, stari jugoslovansko-avstrijski meji. Čez madžarske ravnicese valijo neznanske množice boljševikov. V daljavi je slišati bobnenje. Hiša Vladimira Semjonova je hladna in zanemarjena. S svojih dolgih hoj čez polja z blatnimi škornji in z njimi lega v posteljo. Z nikomer se več ne pogovarja. Zdaj gori sveča tudi v njegovi sobi, pred ikono Matere božje, pred njenim bledim obrazom, obrobljenim z zlatim venčkom. Ponoči stoji na balkonu njegova negibna senca. Sam stoji tam in posluša grmenje topov ali nemara tisočerih korakov vojakov v sivih plaščih. V majskih dneh se po vasi potikajo krdela razpuščenih vojsk. Mešajo se govorice in uniforme. Oficir ob cesti ustreli vojaka, rop ali dezerterstvo. Tisto truplo nekajkrat trzne in se zvali v jarek. Konec, še enkrat je vsega konec in še enkrat prihajajo.
            Dne 16. maja priteče čez most domač fant v nemški uniformi, brez kape in brez orožja. Rdeča armada je samo še nekaj kilometrov od Mure, do večera bodo prve ruske patrulje v vasi. Opoldne tega dne Vladimi Semjonov naroči služkinji, naj očisti blato iz stanovanja, umije šipe, pobriše pajčevino in prah. Potem gre k sosednji hiši in naroči kosce. Nekaj časa jih opazuje, kako s širokimi zamahi režejo čez travnik za hišo in puščajo za zseboj svetlo zelene lise. Fantje večkrat odložijo kose. Govorijo o Rusih, ki to noč pridejo čez, ozirajo se tja dol po cesti. Vznemirjenje, nikomur ni do dela. Zdravnik jim mirno prigovarja, naj dokončajo opravilo. Zvečer pride iz hiše in utrujenim koscem prinese na mizo vina. Obrit je, miren, v svetli obleki. Nenadoma odide in jih pusti brez obljubljenega plačilča. Okrog enajste ure zvečer cerkovnika pri Mariji Snežni prebudi trkanje po vratih. Ko odpre, stoji pred njim Vladimi Semjonov, z bledim obrazom in smrtno zresnjenimi očmi. Zaprosi ga, če lahko za kratek čas stopi v cerkev.
            Tako stoji Vladimir Semjonov pred milostnim obrazom Marije Snežne, čez katerega se spreletavajo trepetajoči žarki prižgane sveče in temne sence med njimi. Stoji pred veliko in blago podobo, ki v hladni cerkvi molče in z Jezuščkom v naročju zre nekam čezenj in v temo za njegovim hrbtom. Čez mile poteze in rožnati soj njenega obraza to noč plahutajo sence. Semjonov ne kleči in ne prosi za milost, kajti Semjonov zdaj ne verjame več, da bi lahko karkoli zaustavilo veliko in strašno armado, ki je prišla za njim, stotisoče vojakov in bobnenje, ki prihaja z njimi. Svoje življenje pregleduje in prosi jo samo za to, naj mu pomaga razmeti ta strašni nesporazum. Pred očmi mu tečejo podobe njegovega norega bega. Samo podobe, nobene razumne misli, nobenega odgovora ni.
            Nemara je, kakor Turbin, tekel s častniško kokardo, smrtnim znamenjem na čelu, pred zasledovalci, njihovimi kriki in streli. S kakšnim strašnim dejanjem ali s kakšnim begom se je začelo tistega davnega osemnajstega leta, da je potem brez odnehanja bežal iz kraja v kraj in se slednjič ustavil tukaj, ji v nekakšno »večno zahvalo« postavil kapelico in prihajal toliko let zret v njene milostne oči? Katero ledeno reko je preplaval, v kateri vlažni kleti je trepetal, ko so zunaj odmevali koraki, pod katerim drevesom je zmrzoval, pokrit s snegom, iz katere krvave jame je zlezel, kakšne okrvavljene zasledovalčeve oči je čutil za seboj, čigavo morilsko sopenje? In tako v hladni, tihi in mračni cerkvi pred Njenim obličjem odmevajo koraki, klici in streli, odsevi davnih požarov in sij daljnih eksplozij. Vrvenje tistega pristanišča, v katerem se potika ves hladni december še strašnejšega leta 1919. V ponošenem vojaškem plašču se mladi ruski zdravnik, častnik potolčene armade, potika po Odesi in misli na svojo ljubljeno, ki je nikjer več ni, na dom, ki ga nikoli več ne bo. Vidimo ga, kako se 26. januarja 1919 vzenja na staro in razmajano francosko ladjo z znamenitim imenom – Patras. Vidimo ga na norem kosu starega železa, polnem obupa in polnem ljudi z votlimi očmi. Z zavihanim ovratnikom gleda valovanje in pršenje surovega zimskega morja in ničesar ne razume. Nemara je prav blizu njega neki drug belogardejec, Ivan Aleksejevič Bunin, ki si zapisuje v spomin: Mahoma sem se do kraja predramil, v trenutku me je spreletelo: Ja, tako je s to rečjo –na Črnem morju sem, na tuji ladji plovem ne vem zakaj v Carigrad, Rusije je konec, pa tudi vsega drugega, vsega mojega prejšnjega življenja je ravno tako konec, pa čeprav se zgodi še kakšen čudež in ne potonem v tem zahrbtnem in ledenem morju ... Vidimo ga v Carigradu, zadaj so kupole Hagie Sofije, o katerih so sanjali v svetih mestih Rusije in v mislih nanjo postavljali pravoslavni križ. In res je prišla carska vojska v sveto mesto in Semjonov z njo, a prošel je z njo kot neznaten delček velikanske, zmedene, splašene množice. Vse je strašno in vsega sveta je konec. Toda živ je in star je petindvajset let. Za njim je rešitev izpred obličja smrti, pred njim so mesta Bolgarije in Grčije, kadilo srbskih cerkva, predmestja tujih brezbrižnih evropskih prestolnic. Drugi ostajajo, zbirajo se v skupine, a Semjonov se ne zaustavi. Povsod, kjer so oni, njegovi bratje, tam je tudi dih neizprosnih zasledovalcev. Ko ga eden od pljuskov v vrtinčenju, ki še dolga leta zatem razmetava množice belih Rusov po Evropi, vrže v te kraje, znenada odkrije to cerkvico v nekem evropskem zakotju, ki ga ni najti na nobenem količkaj resnejšem zemljevidu. Živeti znova in brez misli na beg in vrnitev, nikamor več bežati, nikamor se več vrniti. Živeti med temi kmeti, kot kakšen Tolstoj, preživeti. Trenutki strahu in obupa se vračajo, ko prihajajo emigrantski obiski iz mesta, pogovori, mati Rusija, blazne iluzije, in oddahne si, ko Fedjatinova raspuntinovska pojava izgine v hladno jutro. Nobenega bega, nobenega strašnega leta osemnajst in še strašnejšega devetnajst ne bo več. Preprosto in z vsem srcem zaupa v neko milost, ki mu je podeljena in naklonjena. Ko se v daljavi zasliši grmenje prihajajoče Rdeče armade, prvič zasluti grozo nekega velikega in nesmiselnega nesporazuma.
            Čas in prostor razpadata. Sence trepetajočega plemena sveče bežijo čez njen obraz. Čez njene oči, ki so uprte tja v temo in čez reko. Tisoči kilometrov, ki jih je prepotoval, in dolga leta, ki jih je še preživel, vse se razblinja med temi sencami. Nenadoma je spet na tisti točki, kjer je nekoč že stal. Na začetku vsega, na ničelni točki. Sedemindvajset let je starejši in stoji sam v hladni cerkvi. V njenih očeh išče znamenje, ki mu bo nekaj pojasnilo ali pomagalo razumeti. Leden hlad čuti v prsih in gluho tišino, ki mu pravi, da je zapuščen od Nje in Boga, Njenega sina, da za njim ni nobenih let, nobenega spomina. Z mrzlo grozo razpoznava skrivnostno in nekoliko ironično pisavo usode, ki ga ni pripeljala sem, da bi ga odrešila in postavila piko. Sem ga je pripeljala zgolj zato, da bi zapisala drugo varianto zgodbe, ki se je nekoč razrešila s srečnim koncem. Vmes je usoda zazehala, ga pustila sedemindvajset let živeti in danes šestnajstega maja tisoč devetsto petinštirideset začela nov odstavek z besedami: Lahko pa bi se končalo tudi drugače, v tistem hipu med življenjem in smrtjo bi se lahko odločilo čisto drugače.
            Sveče so dogorele in Vladimi Semjonov v slabotni jutranji svetlobi še zmeraj zre v nepremični obraz Marije Snežne.
            Sedemnajstega maja 1945 Vladimir Semjonov ob prvem svitu stopi iz cerkve. Njegov obraz je voščen in nerazumno spačen. Med križi na gričku se ustavi. Med križi na gričku pri Mariji Snežni stoji ruski belogardejec in s praznimi očmi gleda tja čez. Spodaj je reka in za njo široka ravnica, čaz katero vlečejo lahne meglice. Dolgo ne more odtrgati pogleda od te gluhe jutranje pokrajine na oni strani reke. Nobenega glasu ni, nobenega bobnenja. Gluho je in votlo, kakor globoko in neskončno brezno. Obstaja sila, ki nas včasih premami, da pogledamo z roba prepada navzdol, ki nas vleče v praznino. Uro pozneje ga sreča deklica, ki gre s svetlimi in pozvanjajočimi kanglami po mleko. Ruski zdravnik ji ne odzdravi, kakor da je ne vidi in ne sliši. Potem stoji ob reki in skozi vrbje gleda v deročo in temno vodo. Njegove slepe oči se prebudijo, ko na drugi strani zasliši glasove. Bobneča reka je čisto tiha, meglice so redkejše, ko njegove oči slišijo glasove tistih dveh postav na oni strani. Postavata sem in tja v sivih plaščih, s puškama čez ramena iz nasajenima bajonetoma. Prvi stopi k vodi in Vladimir Semjonov povsem natančno in razločno vidi, ko spregovori: Posmotri, reka kakája tjómnaja ... mútnaja. Prvi hip ga oblije po temenu nekaj toplega in znanega in blagega, da bi šel kar čez in ju objel, ker sta slednjič prišla. Potem vidi drugega, ki pobere kamen in ga vrže v vodo, vidi ga, kako odgovarja: Oná njet mútnaja. Oná takaja glubókaja ... óčen tjómnaja potomú čto glubókaja. Zdaj dokončno  ve, da je stopil korak predaleč in v brezno, v praznino. Ničesar ne vidi več, zakaj zdaj sliši samo še sebe, kako se vpenja po bregu, svoje glasno sopenje in razbijanje v sencah. Svoj nori beg, ki se spet brezumno začenja ali nemara kar nadaljuje, tako da ne ve, ali je leto osemnajst ali katero, ali je tam ali kje drugje. Potem se znenada zaustavi. Ostra in jasna misel ga prereže, kakor rezilo. Nikamor več ne bo bežal, nobenega upanja ne bo več vlačil s seboj. Lahko prepotuje nove tisoče kilometrov in preživinovih sedemindvajset let. Tik pred koncem se bo znova vrnil tja, kjer se je vse v nekem praznem in brezčasnem trenutku med življenjem in smrtjo začelo.
            Potem je šel gor in se ustrelil skozi sence. Imel je mirno častniško in zdravniško roko, kajti krogla je naredila le majhno luknjo in pustila za seboj debel curek krvi, ki mu je stekel čez voščeno lice.
            Ruskega zdravnika Vladimira Semjonova so okrog enajste ure dopoldne našli kosci, ki so prišli po obljubljeno plačilo. Položili so ga na posteljo in se prekrižali. Fantje so spoštovali bližino smrti, a so se le ozrli naokrog, da bi kaj zveli za delo, ki so ga pošteno opravili. Ko so se tako ozirali, so v svoji kmečki nerodnosti z omarice v kotu prevrnili in razbili staro ikono v okviru. Eden med njimi ni ničesar vzel. Bil je tisti viničarski fant, ki je nekoč s hladnimi kapljicami znoja na čelu skušal zdravniku poljubiti roko. Pa vendar je bil prav on, ki je nehote z umazanim podplatom stopil na ikono, na zlati venček nad Njenimi očmi.
...
            Ljudje, ki so imeli čudnega ruskega zdranika radi, so ob vsej ljubezni pozneje velikokrat pripovedovali, da je storil veliko neumnost. In če je neumnost prehuda beseda za smrt in tak žalosten konec, potem vsaj nezaslišano nesmiselno dejanje. Kajti vsakdo ve, da vojaki Rdeče armade v svojih sivih plaščih sploh niso prišli čez reko, na oni strani so ostali. Vsakdo ve, razen njega. Odpustimo jim te besede, kajti naše preproste človeške pameti ne vodi razum, pač pa neizmerno upanje. In s takšno človeško presojo pač ni mogoče pomisliti na možnost, da je bilo vse že prej odločeno, že zdavnaj, in da je usoda nemara hotela prav takšen razplet. Lahko se pritožujemo nad njeno kruto muhavostjo, nad ironijo in nesmislom njene druge verzije, toda ona je izbrala tak konec, pustila ga je ležati s curkom tople krvi čez voščeni obraz in nič ne moremo zoper to. Znano je, da ta gosta v življenje izpisuje literaturo, ki nas zmeraj znova postavlja pred nerešljive uganke. Ona vidi tja, kamor naš pogled ne seže. Mi vidimo komaj čez reko, pa še to ne zmeraj, kako pripoveduje ta zgodba.
(1985)

četrtek, 12. januar 2012

Predstava Ptičeslovje - kritika

Aleksander Stroganov: Ptičeslovje
Mestno Gledališče Ljubljansko, Mala scena

Prevajalec: Miha Javornik, režiser: Zvone Šedlbauer, dramaturginja: Alenka Klabus Vesel, scenografka: Špela Puc, kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov, skladatelj: Igor Leonardi, lektorica: Maja Cerar, oblikovalec svetlobe: Branko Šulc, asistentka dramaturginje (študijsko): Lejla Švabić, glasbo na posnetku izvajata: Igor Leonardi in Ana Vipotnik (glas)

Igrajo:
Sava - Jaka Lah
Tatjana - Tanja Dimitrievska
Ljonja - Jožef Ropoša

Glede na to, da se pri nas uprizori veliko predstav, ki prihajajo od ruskih avtorjev, bi si lahko mislili, da je ta še ena v vrsti. A na svoj način posebna, z malo manj igralci, kot smo vajeni, a s posebnim introvertiranim pristopom k likom.

Ker je bila to predstava z manj znanimi igralci, torej ne tistimi, ki jih vidimo »vsak« dan na televiziji, to povzroči, da jih gledamo kot prave osebe svojega lika. Vsak izmed igralcev je zelo dobro predstavil svoj lik, se nanj pripravil in poglobil v svojo psihološko vlogo. V nekaterih trenutkih so celo tako dobri, da niti gledalci ne vemo ali je oseba res zmešana ali pa se samo pretvarja. Zelo dober primer je lik Tatjane (Tanja Dimitrievska), ki se zna vživeti v vlogo kokoši in zna dobro osvajati moško glavo (v pravem in spolnem smislu). S svojim kričanjem v predstavi nase pritegne veliko pozornosti, prav tako je dejavna s hojo naokrog in prenašanjem reči. Lik Save (Jaka Lah) je navidez miren človek, vsaj tako se predstavlja na začetku predstave in gledalcu se zazdi, da je edini, ki spada v pojem normalenosti. A proti koncu se izkaže, da ni tako. Sava ima tri samogovore, s katerimi nagovarja občinstvo in ugotavlja, da je ujet v svetu. S tem se intimno približuje avditoriju, ki se čuti čustveno blizu in z njim tudi sočustvuje. Ljonja (Jožef Ropoša) , ki ga čakamo skoraj cel prvi del predstave (pride na koncu prvega dela) je Tatjanin brat, ki se ukvarja s ptičeslovjem. Zaradi te vede, misli, da dobro pozna človekovo dušo in hkrati tudi Savo. O njem si misli, da je že mrtev in nima čustev, igralec pa to dobro zaigra z mirnim govorom, vmes pa s preseki povzdignjega glasu. Ker je malo bolj okrogle postave, bi si stereotipno mislili, da je dobrodušen človek, vendar je zelo pretkan. To je nekaj, kar bi se lahko pri igralcu malo bolje izrazilo.

Ker je Malo scena dokaj tesen prostor, se avditorij čuti povezanega z igralci-liki. Prva vrsta je celo na istem nivoju kot oder, saj avditorij na oder gleda zviška, torej se vrste dvigujejo. Predstava nima zaman oznake črna komedija, saj kaj nekajkrat prestraši občinstvo. Ponavadi se to zgodi z nekim novim dogodkom, oseba je preoblečena in hoče pokazati nekaj novega. Takrat pride na oder zelo hitro in z glasno glasbo ali strašljivim zvokom, zraven seveda z utripajočo in zaslepljujočo svetlobo. Kadar se liki pogovarjajo kaj intimnega je v ozadju mirna glasba, kar tudi avditorij povezuje z intimo. Scena je postavljena diagonalno – vsaj stene so, vse ostalo pa imamo v ospredju, stole, mizo, slikarsko stojalo. Na levi steni lahko vidimo strast Ljonje – ptičeslovje, saj so tam izobešeni nagačeni ptiči. Marsikoga v avditoriju bi prestrašili. Na desni pa je Tatjanina strast, risanje – veliko platen njenih spolnih frustracij s katerimi je hotela sprostiti svojo napetost. Predvsem Tatjana in Ljonja imata oblačila povezana s perjem, kar predstavlja njuno povezanost z dušo, svobodo, ptičeslovjem.

Na žalost ima predstava odmor, kar pa pogosto zmoti avditorij, ki ne ve, da predstave še ni konec in tako je veliko ljudi pričelo ploskati. Dvorana ni bila polna, pa vendar so bili obiskovalci kar prijetni, nobenih neprijetnih pogovorov ali smejanja ni bilo, kot da bi vsi zazveto sledili zgodbi. Prostor je majhen, za predstavo že skoraj utesnjujoč, kar  je pa seveda dovolj v prid zgodbi, saj se dogaja na notranjem dogajanju, dogajanju duše in človekove notranjosti.

Ko človek odide iz gledališča, povsod vidi ptiče – duše, ki sprepijo vate in ima občutek, da bo za vsakim temnim vogalom nekdo skočil vate in ti rekel: osvobodi se! Predstava da misliti, da je naša duša nekaj pomembnega, edinstvenga in nam pomaga pri osvoboditvi naše sreče.