Usoda ljubezni

Kam nas vleče pomlad? Ko se vse prebuja in vse cveti. Odpirajo se novi sadi ljubezni, na drevesu in med nami. Drevo daje svojim vejam, listom in cvetom novo ljubezen, novo rast. Pa mi? Čas, ko se ptički ženijo, pravimo. Pa tudi nas kdaj zamika, da bi se zaljubili točno takrat, ko vse cveti. Zakaj ne bi bili vsi skupaj razigrani in veselo zaljubljeni postavali naokoli? Ah ja seveda, za nas učence je to čas učenja, ko smo že skoraj pri koncu. Pa moramo žalostno sedeti v svojih sobah, za knjigami, v katerih ne vidimo nič ljubezni. Zunaj pa slišimo, kako se vsi zabavajo. Kaj ni to mučno? Radi bi preživeli čas s svojimi dragimi pa ne moremo. Zdaj so mimo mene priplavale sanje oziroma bolje rečeno kratek preblisk, kako ti tvoj izbranec prinese nabran šopek cvetja? Se to še dogaja, ali so »pušeljce« delali samo včasih? Včasih smo tako moderni, a vseeno bi se vsako dekle razveselilo s srcem nabranega cvetja. Predvsem pa zato, ker je narejen samo za njo. Pobegnimo nekam drugam, kjer ni obveznosti, ki jih moramo še postoriti. Kolesarjenje na piknik, ležanje na travi in opazovanje oblakov. Poglej zajček! Kaj ne bi bilo prelepo? A nikoli prelepo, da bi bilo res. Že zaradi majhnih malenkosti, smo lahko srečni. Lahko smo srečni, da smo ljubljeni ali pa to še bomo. Kajti vedno pride pravi. Na svetu je toliko različnih ljudi, kjer vsak najde pravega. Samo iskati ga ne smemo. Torej prepustimo se pomladi in poglejmo kaj nam bo prinesla.

Usoda ljubezni

Pomladi se ptički ženijo,

le kako vsi med sabo se najdejo.

Maja se midva ženiva,

tudi midva našla sva se lahko.

Ne misli, da tvoja bom gospodarica,

ne misli, da le tebi bom služila,

vedi pa, da tvoja bom samo

in nikoli zapustila te ne bom.

Najina ljubezen je večna,

a le dokler je večno življenje,

le do takrat,

ko ne umreva,

oba.

Našla se bova zopet,

v nebesih…v raju.

Vem da naju pot vleče skupaj,

ne moreva se ji upreti,

kajti to je usoda ljubezni.

Ko zadnjič sva stala …

When We Two Parted                       Ko zadnjič sva stala …

When we two parted                                    Ko zadnjič sva stala

In silence and tears,                                     v solzah ter molče

Half broken-hearted                                     potrta podala

To sever for years,                                       v slovo si roké

Pale grew thy cheek and cold,                     bila si vsa bleda

Colder thy kiss;                                            in mrzli poljub 

Truly that hour foretold                               mi je napovedal

Sorrow to this.                                             sedanji brezup.

The dew of the morning                              Hladnó mi rosila

Sunk chill on my brow -                              je rosa v obraz,

It felt like the warning                                 kot da bi slutíla

Of what I feel now.                                      sedanji moj čas.

Thy vows are all broken,                             Zavrgla si mene

And light is thy fame:                                  in dobro ime.

I hear thy name spoken,                               A ni mi vseeno,

And share in its shame.                                ko te sramoté.

They name thee before me,                         Če kdo te omeni,

A knell to mine ear;                                     telo vzdrgeta …

A shudder come o'er me -                            Zakaj sem te cenil

Why wert thou so dear?                               takó iz srca! …

They know not I knew thee,                        Da sva se poznala,

Who knew thee too well: -                           res níhče ne ve,

Long, long shall I rue thee,                          a dolgo jokálo

Too deply to tell.                                          bo moje srce.

In secret we met -                                        Skrivaj sva se ljubila -

In silence I grieve,                                       skrivaj me boli,

That thy heart could forget,                         da si pozabíla

Thy spirit deceive.                                       na stare vezi.

If I should meet thee                                    Če bi se čez čase

After long years,                                          Spet srečala kje,

How should I greet thee? -                          kako bi sešla se? -

With silence and tears.                                V solzah in molče.

George G. Byron

Kam

Kam, kam nas pelje ta svet?

Ali kdo še sploh opazi to, kar vidim jaz?

Zakaj se nam vedno tako mudi, da ne moremo videti tiste malenkosti, ki so pomembne?

Zakaj nas mora čas vedno ovirati?

Zakaj ne moremo biti svobodni kot ptice?

Zakaj, zakaj, zakaj?!?

Vedno ta zakaj v moji glavi…

Nočem ga več…

Nočem ga več slišati…

Preveč ga imam…

Ene »preproste besede, ki ima pet črk imam preveč?

Zakaj, zakaj, zakaj?!?

Kam bomo prišli?

Kam gremo?

Kje se bo vse to končalo?

Na koncu črnega tunela je svetla luč, a do tja je še daleč…

Ni, ni, ni…

Strah me je, da mi ne bo uspelo…

Da bom podlegla vplivu…

Nočem nehati…

To so moje sanje…

Ki se enkrat…

…končajo srečno!...

Edini ti

Edini ti:

ki osem mescev spremljal si me,

ki me imaš rad,

ki me obožuješ,

ki me razumeš,

ki se me dotikaš,

ki veš kako mi je,

ki me poznaš,

ki me ljubiš,

ki me podpiraš,

ki mi zameriš,

ki mi odpustiš

ki spiš zraven mene,

ki me poljubljaš,

ki mi stojiš ob strani,

ki si še zmeraj tu, in vedno boš,

                                                     si edini v mojem življenju, ki vse pomeni mi!

Ljubezen

Zakaj na svetu obstaja ljubezen? Kaj bi svet brez nje? Bi ljudje sploh imeli smisel za življenje? Ker ljubezen ti daje moč za naprej – da lahko živiš naprej, da premaguješ ovire v življenju! Kaj meni pomeni ljubezen? Včeraj me je Grega vprašal, če vem kaj pomeni, da nekomu obljubiš večno ljubezen oz. da ga boš imel za vedno rad. Jaz pa sem mu odgovorila, najprej s tem, kaj je razlika med RAD TE IMAM in LJUBIM TE. Rad/a te imam lahko rečeš komurkoli, ki ti veliko pomeni –prijateljici, družini… Ljubim te pa lahko rečeš le osebi, ki jo imaš resnično rad, da ti pomeni nekaj več kot vsi drugi. Oseba s katero imaš poseben odnos do vaju in do življenja. Da do njega čutiš zares nekaj posebnega. Čeprav se je to pri nama zgodilo zelo na hitro, pa vendar je nekaj posebnega. Jaz ne vem, kaj bi brez njega. Komaj, da preživim tisti dan, ko se ne vidiva. Včeraj sem ga tudi jaz nekaj vprašala. Vendar pa je odgovoril neposredno (pa saj to ni važno) na moje vprašanje – A si takrat preden sva začela, kdaj razmišljal kaj pomeni resna zveza? V bistvu še sama ne vem zakaj sem ga to vprašala, saj o tem še sama nisem razmišljala. Vsaj ne na splošno o tem, le o resni zvezi med nama. In on mi je odgovori, da je in da si je vedno želel resno zvezo, saj mu je bilo bedno, ko ni imel punce, prava ljubezni. Včeraj je videl, da me nekaj muči in jaz vem, kaj čeprav mu nisem hotela povedati, saj bi ga spet skrbelo ta nič, pa še skregala bi se. Ne vem točno, če bi me razumel. Vem, da mu to velikokrat rečem, vendar je to predvsem zaradi mojega »napačnega« izražanja. Gre za to, da se komaj sedaj zavedla, da sem našla človeka svojega življenja, ki ga vsekakor nočem razočarati. Pa vendar se mi vse skupaj zdi prekmalu, ampak to ne pomeni, da bova šla narazen. Ampak spoznanje, da ne bom imela nobenega drugega več (kot ljubezni) v svojem življenju. Pa ne da bi ga zdaj hotela prevarati, ker ni tako kot je bilo pri bivšemu. Se pa zavedam, da isto pomeni zanj, da ne bo imel nobene druge, točno to pa mi daje moč, da na to ne mislim. Tako ali tako moje življenje nikoli ni bilo in ne bo običajno in rutinsko kot večina drugih življenj na tem svetu. Zakaj bi bilo zdaj? Pa kaj, če sem pri 16ih našla svojega življenjskega sopotnika? Kaj je v tem narobe? Meni se ne zdi nič. Enkrat me popadejo trenutki, kot so tisti zgoraj, vendar so to samo kratkoročni, ne pomenijo nič in niso tako močni kot tisti, ki jih občutim ko sem z njim. Spet drugič imam momente – teh je največ, se pravi so večina, ko se zavem kakšno veliko srečo imam, da imam njega, ki me ljubi, ki ga jaz ljubim. In imam zagotovitev, da me nikoli ne bo zapustil in upam, da ima tudi on tak občutek od mene.

Urok

Prepričana sem bila, da poznam svet.

Prepričana sem bila, da poznam sebe.

Prepričana sem bila, da poznam svojo najboljšo prijateljico.

Vendar sedaj vem, da ne poznam ničesar.

Estrella De Madrigal

Španija, 1500

Sem nekdo,

ki si ga nisem nikoli predstavljala.

Skrivnost.

Sanje …

Telo in duša.

Zažgi me.

Potopi me.

Laži mi.

Pa bom še vedno to, kar sem.

Estrella De Madrigal

Španija, 1500

Iz knjige UROK, napisala Alice Hoffman - Vredno prebrati res.

Na svetu je veliko različnih ljudi. Veliko različnih mnenj in razmišljanj. Veliko različnih razumevanj in sprejemanja mnenja drugih. Od česa je odvisno kako sprejemamo druge in njihovo mnenje? Malo je pri tem pomembna tudi izobrazba in kako te naučijo to spoštovati starši. Kaj pa bi bil človek brez spoštovanja do drugih in njihovih mnenj? Res je, da se v našem obdobju še vedno razvijamo, a mislim, da smo že dovolj zreli najstniki, da nekatere stvari bi pa le lahko razumeli in jih začeli spoštovati, ter jih ceniti drugače, četudi teh stvari ne maramo. Kot na primer pri profesorjih. Če določenega profesorja ne maramo, mislim, da ga moramo vseeno spoštovati in ceniti vsaj njegovo znanje, ki ga podarja nam, učencem. Mnogi tega ne bodo nikoli razumeli, pa ne rečem, da so zdaj neumni ali pa zaostali. A vendar, če sprejemamo vsakršne stvari som bolj zreli in to nas lahko odlikuje v dobre osebe. Samo preprosto imajo drugačno mnenje, drugačen pogled na svet in drugačen odnos do takih stvari. A vseeno to ne bo pripomoglo k njihovemu razvijanju duha in osebnosti. Še slabše. Koga bomo bolj cenili, tistega, ki zna spoštovati vsakršna mnenja, četudi ta niso njemu po godu, ali tistega, ki bo diskriminiral vsa mnenja in se držal samo svojega, drugih mnenj pa niti sprejemal ne bo? Pa poglej, veliko mnenj drugih mi recimo ni všeč, a jih zato vseeno spoštujem, ker to odlikuje njihovo osebnost in je samo njihovo mnenje, zato ga tako tudi sprejmem in ne kot mnenje, ki ne bi smelo imeti spoštovanja. Vsako mnenje je svojevrstno, diferencirano =D, unikatno. Saj vem, da sem zdajle na polno nakladala, ampak saj veste nekam sem morala dati to, in tisti, ki se bo lahko znašel iz tega in vse to razumel, uglavnem upam, da bo kakšen sploh razumel pomen tega.

Še ena stvar, ki sem jo hotela izlit pa je, zakaj na primer drugi, ko jim nočemo nič slabega, takoj vzamejo nekaj za slabega? Je to samo naše napačno izražanje? Ali njihovo nerazumevanje in da besede obrnejo čisto v drug pomen in iz njih naredijo popolnoma nesmiselno stvar? In kako razložiti tej osebi, ki si tisto, kar si ji povedal čisto drugače razlaga, da to ni tisto, kar si ti hotel? Že spet en primer raznolikosti ljudi in osebnosti, ter pogledov na svet in njihovo mišljenje. Kajti tega nikoli ne bomo mogli popolnoma razumeti, saj vi misli drugega ne moremo vdreti, lahko ga le dodobra spoznamo in si na poti ne postavljamo takih ovir, da bi jih nekdo drug narobe razumel, naša dejanja ali besede. Upam, da vam je tole dalo vsaj malo pomisleka v vaše možgane;)

Božič

... Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

Danes je pa božični večer. Ne glede na to kolikokrat bom napisala to besedo, še vedno se mi bo zdela lepa.

Vendar čutim.

Nekaj čutim.

Nimam veselja.

Kam je izginilo moje veselje? Le kje je? Ga je kdo videl?

Zakaj ga nimam?

Letos ni tako kot bi moralo biti, ni tako kot je bilo vsa ta leta do zdaj.

Zdi se le kot, še en navaden dan. Nimam vznemirjenja.

Pa imam božič rada, zelo rada.

Pa vendar  …

Nekaj manjka …

Praznina je v meni …

V mojem srcu je …

Vleče me stran …

Noče, da se vesela, noče me spustiti iz rok, hoče samo mene…

Pa se ne bom dala!

To je božič in ta mora biti vesel!

Nočem biti žalostna, ker bodo drugi to opazili.

A vem, da v sebi še vedno BOM. Ta žalost bo vedno v meni ne glede na to, kako bom na zunaj vesela.

Upam …

Upam…

Upam…

da je nihče ne opazi!

Vesel božič vsem, ki kljub temu, da so moji blogi črnogledi (včasih) berete te besede napisane samo z mojim srcem. Božič je dan, čas, ko smo vsi doma v krogu družine, imamo božično kosilo ali pa večerjo, in potem pričakamo božička. Smo odrasli in vemo, da ne obstaja, pa se vseeno pretvarjamo. Kajti to je naš otrok, ki ga ima vsak v sebi, pa če še tako globoko zanika. Vsi tisti, ki so že odrasli, se radi spominjajo, kako je bilo ko so bili otroci. Božič je dan, čas, noč, praznik nekaj kar nas navda z veseljem. Rada vas imam vse! Uživajte v življenju in vesele praznike!

P.S. Ta objava ni letošnja, ampak izpred dveh let.

O sreči

Iskanje sreče je zelo trapast izraz: če srečo iščeš, je ne boš nikoli našel.

C.P.Snow

Previdno ravnaj z današnjim dnem!

Kajti to je življenje, sámo življenje življenja.

Traja kratko, a obsega vse raznolikosti in resničnosti

tvojega obstoja: blišč rasti, slavo dejanj, veličastje lepote.

Kajti včeraj je že sanje in jutri le privid, danes pa,

če ga dobro živiš, naredi iz vsakega včeraj sanje o sreči

in iz vsakega jutri privid upanja.

Zatorej previdno ravnaj z današnjim dnem.

S temi besedami te nagovarja jutranja zarja.

Iz staroindijske književnosti

Se moramo res posebej potruditi, če hočemo uživati,

V lepoti sinjega neba? Moramo vaditi, da bi znali

uživati v njej? Ne; preprosto uživamo. Taka je lahko

vsaka sekunda, vsaka minuta našega življenja.

Kjerkoli smo, vselej smo sposobni uživati v soncu,

v navzočnosti sočloveka, celo v občutku, da živimo.

Ni nam treba na Kitajsko, da bi uživali v sinjem nebu.

Ni nam treba potovati v prihodnost, da bi z užitkom,

Živeli. Z vsem tem smo lahko v stiku prav ta hip.

Thich Nhat Hanh

Eno izmed najbolj žalostnih stvari, ki jih vem

o človekovi naravi, je to, da vsi skušamo odlagati

življenje. Vsi sanjamo o nekem čarobnem nasadu

vrtnic onkraj obzorja - namesto, da bi uživali

ob pogledu na vrtnice, ki danes cvetijo

pred našim oknom.

Dale Carnegie

Naj tisti, ki zre srečna zvezda nanje,

se bahajo z naslovi in častmi,

a jaz, ki nimam jih in ni mi zanje,

uživam v tem, kar res sreča se zdi.

Dvorjani kot cvet mesečka cvetijo,

le dokler boža sonca jih oko,

a jalov je ta blišč, ki v njem blestijo:

le mrk pogled - in že v vsej slavi umro.

Bojevnik z vencem slavnih zmag krog glave,

ki sam le enkrat doživi poraz,

za zmerom črtan je iz knjige slave

in vse, za kar je živel, zbriše čas.

Jaz srečnež pa uživam srečo trajno,

saj ljubljen sem in ljubim neomajno.

William Shakespeare

… kar človeka dejansko ločuje od soljudi,

ni telesna samota, ni telesna osamljenost, temveč

duševna. Od ljudi, ki jih imaš rad, te ne loči zapuščen

otok ali kamnita divjina, temveč divjina v duši,

zapuščene širjave srca, skozi katere potuje človek

izgubljen in kot tujec. Če je človek tuj samemu sebi,

je odtujen tudi od drugih. Če človek ni v stiku s

samim seboj, se ne more dotakniti drugih …

Šele ko je človek povezan z drugimi …

In zdi se mi, da je jedro, notranji vzgib

najlaže zopet najti v tišini.

Anne Morrow Lindbergh

Resničnost, ki je okoli nas in v nas: recimo ji

Bivanje … Tišina.

In preprosto dejstvo, da se, s tem ko smo pozorni,

s tem ko se učimo poslušati (ali spet vzpostavljamo

naravno sposobnost poslušanja), znajdemo obdani

s tako srečo, da je ne moremo razložiti: srečo,

da smo eno z vsem na tistih skritih tleh Ljubezni,

za katero ni razlag …

Da bi vsi rasli v milosti in miru, in da ne bi

zanemarjali tišine, ki je vtisnjena v središče

našega bivanja.

Ne bo nas razočarala.

Thomas Merton

Imej dovolj poguma biti sam …

vsaj enkrat poskusi biti nekaj časa

v družbi s samim sabo …

Tedaj ne govori, niti sam s sabo niti z drugimi,

s katerimi se pričkaš,  četudi jih ni v bližini.

Počakaj. Prisluhni …

Potrpi sam s sabo.

Karl Rahner

Če ste prepričani, da so vam vaše lastne napake

uničile srečo, se sprijaznite s tem.

Nehajte misliti na to, saj se ne morete vrniti in

poskusiti še enkrat. Učite se. Pojdite naprej.

Sedaj ste modrejši. Nikoli ne morete spremeniti

preteklosti - lahko pa spremenite sedanjost.

Pam Brown

Sreča v življenju je sestavljena iz drobcev - majhnih,

hitro pozabljenih pozornosti, kot so poljub, nasmeh,

prijazen pogled, iskrena pohvala.

Samuel Taylor Coleridge

Če se moje srce trga - naj ste raztrga!

Svet zato ne bo propadel - niti jaz ne bom;

zakaj človek je toliko večji od stvari,

ki jih izgublja v tem življenju.

Še morje solza ima nekje svoj nasprotni breg,

drugače ne bi bil nikoli nihče zajokal.

Rabindranath Tagore

Pesem še vedno brez naslova

Sneg je padal. Snežilo je.

Sneg pada. Sneži.

Sneg bo padal. Snežilo bo.

Gledam sneg kako pada. Včasih ga nese na desno, včasih na levo, včasih pada naravnost.

Najbolje se sneg vidi ponoči, ko pogledaš proti luči.

Potem...pa ti...čisto sam...stojiš sredi vsega tega...kot začaran.

Gledaš snežinke kako se vrtinčijo v zraku …

in… ne moreš…ne moreš prenehat.

Kajti so - tako prečudovite.

Kako hitro umrejo pomisliš, 

ali pomisliš kdaj kako hitro umrejo?

Koliko snežink se na začetku žrtvuje, da potem se lahko sneg prime?

Kako mora biti mraz, da sploh lahko nastanejo?

V nedogled jih lahko gledam.

So…so…so…

tako Pomirjajoče.

Ko jih gledam ne mislim na nič.

Nič.

Sredi vsega.

Poznate pravljico Snežna kraljica?

Življenje

Zakaj je življenje tako težko? Mogoče si ga sami naredimo težkega. Mogoče smo ljudje tako zakomplicirana bitja, da to delamo sami. Da nanj gledamo, kot na nekaj težkega, da ovire, ki nam jih postavlja življenje ne premagujemo z veseljem, ker smo dobili izziv, ki smo ga vsekakor možni rešiti; ampak ga premagujemo s težkim srcem, kot da ovire v življenju niso nekaj vsakdanjega. Lahko bi ga recimo primerjali z reko. Naše rojstvo bi bilo recimo tam, kjer se reka začne z majhnim slapom, kar naenkrat pride iz gore, tako, kot se mi rodimo pričakovano ali pa nepričakovano. Potem pa reka raste, in iz potočka je čedalje večja in zraste v reko. Ko pride na ravnino, smo recimo v najstniškem obdobju, in tam je reka hitra, z veliko ovinki in kamni. Hitra ponazarja naše življenje – ki naj bi bilo v adolescenci tako hitro. Ovinki so naša pot, kako hodimo po življenju, kamni in pesek pa ovire, ki stojijo na poti življenja. In tako, kot jih reka obide, bi jih morali tudi mi. Saj naše življenje teče naprej. Ne smemo se ozirati na napake, ki smo jih storili, ampak se iz njih nekaj naučiti in ne delati iste. Čedalje bolj se reka približuje morju, čedalje bolj smo odrasli in bistri, ne mudi se nam več tako. In ko reka pride v morje, pride tja, kamor se je prelilo že veliko vode in veliko rek, v svojo poslednjo svobodo. To je naša smrt.

* če pa se reka razdeli v dve, lahko to ponazorimo z neko prelomnico v našem življenju, oz. za kakšno našo zelo veliko in težko odločitev, ki bi nam spremenila življenje, odločimo se katero pot bomo izbrali.