Kam nas vleče pomlad? Ko se vse prebuja in vse cveti. Odpirajo se novi sadi ljubezni, na drevesu in med nami. Drevo daje svojim vejam, listom in cvetom novo ljubezen, novo rast. Pa mi? Čas, ko se ptički ženijo, pravimo. Pa tudi nas kdaj zamika, da bi se zaljubili točno takrat, ko vse cveti. Zakaj ne bi bili vsi skupaj razigrani in veselo zaljubljeni postavali naokoli? Ah ja seveda, za nas učence je to čas učenja, ko smo že skoraj pri koncu. Pa moramo žalostno sedeti v svojih sobah, za knjigami, v katerih ne vidimo nič ljubezni. Zunaj pa slišimo, kako se vsi zabavajo. Kaj ni to mučno? Radi bi preživeli čas s svojimi dragimi pa ne moremo. Zdaj so mimo mene priplavale sanje oziroma bolje rečeno kratek preblisk, kako ti tvoj izbranec prinese nabran šopek cvetja? Se to še dogaja, ali so »pušeljce« delali samo včasih? Včasih smo tako moderni, a vseeno bi se vsako dekle razveselilo s srcem nabranega cvetja. Predvsem pa zato, ker je narejen samo za njo. Pobegnimo nekam drugam, kjer ni obveznosti, ki jih moramo še postoriti. Kolesarjenje na piknik, ležanje na travi in opazovanje oblakov. Poglej zajček! Kaj ne bi bilo prelepo? A nikoli prelepo, da bi bilo res. Že zaradi majhnih malenkosti, smo lahko srečni. Lahko smo srečni, da smo ljubljeni ali pa to še bomo. Kajti vedno pride pravi. Na svetu je toliko različnih ljudi, kjer vsak najde pravega. Samo iskati ga ne smemo. Torej prepustimo se pomladi in poglejmo kaj nam bo prinesla.
Usoda ljubezni
Pomladi se ptički ženijo,
le kako vsi med sabo se najdejo.
Maja se midva ženiva,
tudi midva našla sva se lahko.
Ne misli, da tvoja bom gospodarica,
ne misli, da le tebi bom služila,
vedi pa, da tvoja bom samo
in nikoli zapustila te ne bom.
Najina ljubezen je večna,
a le dokler je večno življenje,
le do takrat,
ko ne umreva,
oba.
Našla se bova zopet,
v nebesih…v raju.
Vem da naju pot vleče skupaj,
ne moreva se ji upreti,
kajti to je usoda ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar