Zakaj je življenje tako težko? Mogoče si ga sami naredimo težkega. Mogoče smo ljudje tako zakomplicirana bitja, da to delamo sami. Da nanj gledamo, kot na nekaj težkega, da ovire, ki nam jih postavlja življenje ne premagujemo z veseljem, ker smo dobili izziv, ki smo ga vsekakor možni rešiti; ampak ga premagujemo s težkim srcem, kot da ovire v življenju niso nekaj vsakdanjega. Lahko bi ga recimo primerjali z reko. Naše rojstvo bi bilo recimo tam, kjer se reka začne z majhnim slapom, kar naenkrat pride iz gore, tako, kot se mi rodimo pričakovano ali pa nepričakovano. Potem pa reka raste, in iz potočka je čedalje večja in zraste v reko. Ko pride na ravnino, smo recimo v najstniškem obdobju, in tam je reka hitra, z veliko ovinki in kamni. Hitra ponazarja naše življenje – ki naj bi bilo v adolescenci tako hitro. Ovinki so naša pot, kako hodimo po življenju, kamni in pesek pa ovire, ki stojijo na poti življenja. In tako, kot jih reka obide, bi jih morali tudi mi. Saj naše življenje teče naprej. Ne smemo se ozirati na napake, ki smo jih storili, ampak se iz njih nekaj naučiti in ne delati iste. Čedalje bolj se reka približuje morju, čedalje bolj smo odrasli in bistri, ne mudi se nam več tako. In ko reka pride v morje, pride tja, kamor se je prelilo že veliko vode in veliko rek, v svojo poslednjo svobodo. To je naša smrt.
* če pa se reka razdeli v dve, lahko to ponazorimo z neko prelomnico v našem življenju, oz. za kakšno našo zelo veliko in težko odločitev, ki bi nam spremenila življenje, odločimo se katero pot bomo izbrali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar