Po dolgem dnevu stopim v kopalnico,
da bi se stuširala. Počasi slečem vsa oblačila in se hkrati opazujem pred
ogledalom, ki mi seže samo do zgornjega dela telesa. V rdečem modrcu stojim
pred njim, roka mi samodejno zdrsne na trebuh. Nič ni tam notri, se zavem,
nobeno življenje, za katerega bi rada, da bi se zdaj tam notri razvijalo. Še
vedno zrem predse z roko na trebuhu v ogledalo, ko mi pričnejo teči solze po
licih. Nobenega otroka ne bo, vsaj ne še kmalu, ne glede na to kako močno si ga
želim. Vse je uničeno. Bolečina seva iz mojih od solza mokrih oči, po licih pa
še vedno tečejo solze. Vsi okoli mene imajo otroke ali pa jih nosijo v sebi.
Zame so to lahko le sanje. S silo si obrišem solze, skrijem svoj obraz v roke
in odidem pod tuš. Ko bi le lahko sprala bolečino iz moje duše in ne samo
umazanijo z mojega telesa. Ko bi le lahko bilo tako preprosto.