To je moj odziv na prepiranje moje sestrice in njene prijateljice :) Nekaj je vzeto iz resničnih dogajanj, nekaj pa izmišljeno. Da veste komu slediti v zgodbi, moja sestrica je v liku Maje.
Bile sta dve prijateljici. Maja in Nastja. Maja je bila tista, ki je že od nekdaj živela na majhni vasi, čeprav so se njeni starši tja preselili. Nastja pa je prišla kasneje, približno takrat, ko sta začeli hodit v prvi razred osnovne šole. Bili sta doma kar blizu ena druge, kakšne pol kilometra narazen. Maja je bila zelo vesela, da je na vasi končno dobila kakšno družbo, saj dotlej ni bilo nikogar s komer bi se lahko igrala, imela je samo starejšo sestro, ki pa ni imela več tako veliko časa za igranje. Tudi Nastja je bila vesela Maje, saj se je preselila v neznano okolje in malo jo je bilo tudi strah, da ne bo dobila nobene prijateljice. Saj je imela mlajšo sestrico, vendar je bilo to drugače. Tako sta se spoznali in kmalu postali najboljši prijateljici.
Leta so tekla in kmalu sta prišle do četrtega razreda. Tukaj pa so se začele težave, kajti dekleta so začela počasi odraščati in razmišljati po svoje. Maji je šlo v šoli zelo dobro, imela je same odlične ocene. Doma sta ji pri nalogah vedno pomagala njena starša. Mami na področjih slovenščine, družbe, narave in glasbe, oči pa matematike in angleščine. Drugače pa je bilo z Nastjo. Njena mami in oče sta delala cele dneve, noben nikoli ni imel časa za njo, zato ji je šlo malo slabše. Vendar nikoli ni prosila za pomoč svojo prijateljico, raje je od nje prepisovala pri testih. Počasi je to Maji začelo iti na živce, pa tudi učiteljica je to opazila in jih je presedla. Zdaj se je šele opazilo, da ima Nastja težave pri učenju. Vendar Maja ni nikoli povedala, da ji gre na živce, da prijateljica prepisuje od nje. Nekega dne v šoli so imeli telovadbo in vadili so odbojko v parih. Kot vedno sta bili Maja in Nastja skupaj. Podajali sta si žogo in Maji je žoga padla na tla.
Nastja jo je zafrkavala: »Kako to loviš žogo?! Ali še žoge ne znaš prijeti?!«
Maja pa ni nič rekla, ampak ji je žogo podala nazaj. Naslednji dan se je spet zgodilo nekaj neobičajnega. Pri pouku slovenščine si je Nastja od Maje sposodila radirko, Maja ji jo je vrgla in malce predaleč, zato je radirka padla na tla.
Nastja je takoj začela: »Zdaj bo pa moja, ker si jo tako vrgla. Ne dam ti je nazaj.«
Maja spet ni nič odgovorila, ampak je vse tiščala v sebi. Vendar so ji taki in drugačni dogodki začeli presedati. Morala je nekomu povedati, zato je povedala staršem, saj je mislila, da bodo razumeli. Mami se je zgražala nad tem, kakšna je njena prijateljica, ni pa razumela kako to, da ji Maja nikoli nič nazaj ne reče.
Maja je v joku odgovorila: »Ne, ne razumeš!« in odhitela v svojo sobo.
Zakopala se je v posteljo in božala svojega mačka Tomija. Nikoli ne bo nihče razumel kako ji je. Ona ji noče nič nazaj reči, saj potem ne bo imela nobene prijateljice. Izgubila bo vse, ker bo Nastja še vse druge nagovorila k temu, naj ne bodo njeni prijatelji. Mami je prišla za njo v sobo: »Glej, Maja, o tem se morava pogovoriti, saj take stvari niso v redu. Povej mi, zakaj ji ti ne upaš nič reči?«
Maja ji je takoj vse povedala in zdaj jo je mami razumela. Vendar je vedela, da to vseeno ni v redu. Rekli sta, da bosta za tokrat stvari pustili pri miru in bodo videli kako se bodo stvari razvijale naprej.
Naslednji dan je šla Maja spet v šolo kot ponavadi. Obiskovala je dva krožka na teden, plesne vaje in ritmično gimnastiko. Danes so imeli ritmično gimnastiko. Kot vedno so imeli vaje v telovadnici in kot vedno so jih gledale starejše učenke. Joooj, kako je šlo Maji to na živce. Zakaj jih morajo gledati starejše učenke in jih ocenjevati. Pa še zdelo se ji je, da vedno gledajo samo njo in se ji smejijo. Kasneje istega dne je Maja prišla s starši domov in mamici povedala, da noče več hoditi na gimnastiko. Zaradi starejših učenk in špičk, ki jih morajo delati pri gimnastiki. Mami se ni strinjala, da sredi leta kar tako odneha pri enem od hobijev, vendar ni imela izbire, saj se je Maja že začela cmerit zaradi tega.
»Prav, prav,« ji je rekla »bomo te izpisali iz gimnastike.«
Prišel je vikend in s tem prosti čas, da je lahko Maja počela vse, kar med tednom ni smela početi. Gledala je svoje najljubše nanizanke, igrala igrice in se igrala šole s svojimi igračami. Takrat je imela čas samo zase. Nato pa je zazvonil njen telefon. Pogledala je nanj in tam je pisalo: »Nastja.«
»Spet,« je zavzdihnila Maja. »Ja prosim,« se je oglasila.
»Živjo, Maja,« jo je pozdravila Nastja, »Kaj počneš?«
»Nič, gledam risanko,« je zavzdihnila Maja naveličano.
»A na televiziji ali na računalniku?« jo je vprašala Nastja.
»Na računalniku,« ji je odgovorila Maja.
»Aha. A prideš kaj na gmail, da se bova pogovarjale tam?« jo je prijazno vprašala Nastja.
»Zdaj imamo glih kosilo.« se je izgovorila Maja, čeprav ga niso imeli točno takoj.
»Aha. Kaj pa potem po kosilu?« jo je še vprašala Nastja.
»Ne vem, bom videla.« je rekla Maja.
»Ok. No, se slišiva, adijo.« se je poslovila Nastja.
»Adijo.« je še odslovila Maja.
Maja je takoj stekla v kuhinjo k mamici in ji povedala, da je jo Nastja spet klicala in to že tretjič danes.
»Ne, da se mi skos izgovarjat.«
Tako je minila sobota in nastopila je nedelja. V nedeljo je Maja dolgo spala, saj je šla prejšnji večer kar pozno spat, ker je s starši gledala film na televiziji. Vstala je šele ob desetih, šla še kr v pižami pred televizijo in gledala risanke. Malo kasneje jo je že klicala Nastja.
»Živjo, kaj delaš? A še spiš?« je rekla Nastja.
»Ne, ne spim več, gledam risanke. Pa ti?« ji je odgovorila Maja.
»Nič. Ej a prideš ti k nama al prideva midve dans k tep?« jo je vprašala Nastja.
»Dans ne morem, imam sestro na obisku,« je rekla Maja. Kar je bilo v bistvu čist res, kar pa ne pomeni, da ona ne bi mogla iti na obisk k Nastji.
Po pogovoru je Maja spet takoj mamic povedala, kaj jo je spraševala Nastja in kako ji gre na živce, ker jo skos kliče.
»Pa ji to povej ane,« ji je rekla mami.
»Saj veš, da ne morem,« ji je odgovorila Maja.
Majino mami je vse to dogajanje zelo skrbelo. Ni vedela, kako naj pomaga svojemu otroku, v dogajanje pa se tudi ni hotela vpletati, saj je menila, da so otroci že toliko odrasli, da lahko sami rešijo določene stvari. A naslednji dogodki so pokazali, da temu ni tako.
Kot ponavadi je šla Maja v ponedeljek v šolo. A ta dan je šlo vse še slabše kot ponavadi. Kot že veste ima Maja doma mačka. In ta maček jo je malo popraskal po roki. In njena prijateljica Nastja je bila ta dan malo nesramne volje, pa je ves razred nahecala, da je Maja kužna, ter da se je zaradi te praskice noben ne sme dotikati. Maja je bila zelo užaljena in bilo jo je strah, da se zaradi tega res ne bo nihče družil z njo. Hitro je šla poklicat mamico, če lahko pride malo prej po njo. Vendar Maja po telefonu sploh ni mogla normalno govorit, čisto je bila panična in še jokala je zraven, zato je mami ni nič razumela. Zatem je poklicala še očija in tudi oči ni nič razumel. Ker je bil on bližje njeni šoli je prišel v šolo in zahteval od učiteljice, da presede Majo in Nastjo, saj očitno razmere med njima niso bile najboljše. Vendar Maja ni hotela, da ji Nastja zameri.
Majina mami pa se je ta dan dobila z mami od Nastje na kavici. Tudi onidve sta bili kar dobri prijateljici in danes sta se morali pogovoriti o svojih otrocih. Obe sta vedeli, da nekaj ni v redu. Nastjini mami je povedala, da vsakič ko Nastja kliče Majo, da bi se šli skupaj igrat, ali pa če prideta na obisk k ena drugi, se Maja ali ne oglasi ali ima izklopljen telefon. Seveda se Majini mamici to ni zdelo nič čudnega, saj je vedela, da se njena hčerka včasih naveliča Nastje in se noče igrati z njo in hoče imeti mir za vikend. Vendar pa je tudi vedela, da ji tega ne bo kar tako povedala, vendar se bo temu raje izogibala. Nastjina mami ji je še povedala, da se hčerki že v šoli dogovorita, recimo v petek, da se bosta v soboto videli, potem pa ni nič od tega. Zdaj šele je Majina mami vedela, kje je tudi problem. Ni samo v tem, da ji Nastja rada nagaja in nima pravilnega odnosa do svoje prijateljice. Problem je tudi v tem, da je Maja venomer tiho in nikoli nič ne reče. Ne reče kaj ji ni všeč. Ne reče NE. Ne zna reči ne. To je Majina mami v tem trenutku spoznala. S prijateljico je poklepetala še nekaj vsakdanjih besed in fraz, nato pa sta se razšli. Ko je prišla domov je poskusila na internetu poiskati kakšen članek o tem. Vendar se je vse vrtelo okoli naslovov: Reči NE drogam. Naučite vašega otroka reči NE cigaretom. Naučite ga reči NE nezdravi prehrani. Čisto nič o odnosih med vrstniki. Potem se je spomnila, da ima njena starejša hčerka neke knjige o odraščanju. Poiskala je knjigo z naslovom Ej, punca. Preletela je poglavja:
Moja družina in jaz. Ne.
Moja prva ljubezen. Ne.
Moje telo in razvoj. Ne.
Moj videz in dobro počutje. Ne.
Moji prijatelji in prosti čas. Ja to bo. Stran 195. Poglavja kot so: Zakaj starši ne marajo mojih prijateljev? Zakaj prijateljica nima več časa zame? Kaj je prijateljstvo in kaj le koristoljubna zveza? ji niso prav nič pomagali. »Oh, očitno se bom morala znajti sama in iz svojih izkušenj.«
Tako je šla k svoji hčerki v sobo in ji poskušala razložiti, da včasih je prijateljem včasih pač treba reči NE. Da oni zaradi tega ne bi smeli biti užaljeni, ker se NE da reči tudi na lep način. Če te prijatelj vpraša ali boš imel za vikend kaj časa, mu pač odgovoriš: »Ne, ta vikend ne bom imela časa, saj bom skupaj s svojo družino in sigurno bomo šli na kakšen izlet.« Zaradi tega tvoja prijateljica ne bi smel biti prav nič užaljena, ti pa si ji tudi na lep način povedala, da pač ne moreš. Če pa bi slučajno lahko in ti bo dolgčas, pa jo pokličeš in zaradi tega bo še bolj vesela, saj ne bo pričakovala, da boš imela kaj časa za njo. Tudi kadar te prijateljica prosi za radirko, pa čeprav ima svojo, ji moraš z lahkoto reči NE, ne dam ti radirke, saj imaš vednar svojo. Ne smeš podpirati prijateljičine lenobe, ona pa ne sme izkoriščati tvoje velikodušnosti. Včasih ne smeš biti preveč prijazen, saj nekateri lahko začnejo to izkoriščati. Če pa se v otroštvu ne naučiš nekaterim stvarem pač reči NE, potem te čaka težko odraščanje in vsi te bodo lahko izkoriščali. Tudi kadar se doma kaj prepiraš, rečeš NE, pa doma znaš reči ne, v družbi pa ne. To je enako. Družba je tvoja druga družina, pa čeprav ne tako dobra, kot družina. S tem v mislih je Maja zaspala in obljubila mamici, da se bo potrudila in poskusila reči NE.
Naslednji dan v šoli je lahko že takoj preizkusila svoj pogum. Nastja jo je pri zadnji uri vprašala ali bi ji lahko Maja poiskala tri slikice živali, ki so jih imeli za nalogo. Maja pa ji je težko, ampak le odgovorila:
»Aaam ne Nastja, žal ne bom mogla. Danes grem v gledališče in še meni jih bo pomagala poiskati sestra.«
Nastja pa ji je odgovorila: »Aha, okej. Potem bom pa sama doma pogledala, če bom kaj našla.«
Maja je kar zazijala, kako je mogoče, da ji je Nastja tako odgovorila. Mislila je, da se bo razjezila, ker ji noče pomagati in se ne bo več družila z njo. Zdaj je spoznala, da je nekaterim pač treba reči NE.
Tako, zdaj moja sestrica bere tole zgodbo in bomo videli ali bo kakšen odziv.
