sreda, 28. november 2012

Byron


Ljubezen žensk, ojoj! – to vsi priznajo –
je sicer mila, a nevarna stvar,
saj nanjo stavijo vse, kar imajo,
in če zgubé, jim čas prinaša v dar
le še grenak posmeh in kes in grajo;
njih maščevanje pa je kot udar
šap tigrice. A bes je le odraz
brezmejhnih muk, ki jih trpé ves čas.

Res moški je do moških kdaj krivičen,
do ženske pa le zmerom; njenim dnem
sta sojena en mož in kup sumničenj;
vzgojena, da prikriva strast ljudem,
jo pač tají, dokler kdo bolj petičen
si je ne kupi v zakon. In potem?
Potem sledé grob mož, mlad fant v omari,
obleke, pamži, farovž – pa smo stari.

Ta moli, druga ljubčka si dobi,
ta srkne kaj, ta kuha dan na dan,
ta s kom zbeži, prebere s tem skrbi,
zgubi pa vse, kar nudi častni stan.
Le redkokdaj se res kaj spremeni,
v prisilnem stanju je pač vse zaman
in to velja za luknje in sobane;
no, vmes katera kdaj čečka romane.

                                               Lord Byron, Don Juan

sreda, 31. oktober 2012

Posteljna ljubezen


Moji rdeči lasje
prelivajoč se na vzglavniku pod njim.
On nad mano
jaz pod njim.
Skupaj
v tistem trenutku
- ne traja večno.
Preliv-izliv ljubezni.
Posteljne ljubezni.
Vsaj en trenutek
sva oba popolna
brez misli
in težav.

Razdvojenost


Razdvojenost.
Sestavljena iz dveh delov.
Dve polovici enega jabolka.
Mandarina v dveh delih.
Srce – razdvojeno.
Vsak del srca vleče v svojo stran.
En si obeta varnost, drugi zabavo.
Film v dveh delih.
Kolo ima dve gumi.
Dve polovici enega izpita.
Vse to je življenjsko.
Podariti srce dvema je težko.
Dve plati ene zadeve.
Svetlo in temno.
Spredaj in zadaj.
Vse je dvostransko.
Moje srce pa –
moralo bi biti enotno, polno, celotno.
Pa beži na dva dela,
ki se ne moreta združiti.


torek, 30. oktober 2012

Svoboda


Svoboda je kot let ptic,
pravijo.
Vam jaz povem kaj je svoboda.
To, da počneš kar hočeš.
To, da si odvisen samo od samega sebe.
To, da ti noben ne teži.
To, da imaš veter v laseh.
To, da sije sonce in si srečen.
To, da uživaš v preprostih rečeh.
To, da nisi pod zakoni in pravili.
Vendar smo vsi pod zakoni in pravili.
Ljudje sploh ne moremo biti svobodni,
ujeti smo v kletko celotnega sveta.
Svobodo lahko izbiraš,
svobodo si lahko sam ustvariš,
vendar boš še vedno le zapornik na tem svetu.




Svoboda, popolna svoboda, to so sanje, sanje, ki jim največkrat ni sojeno, da bi se uresničile, ampak revež je vsak, kdor jih ni nikoli sanjal. (Ivo Andrič)

Vsaka družba, ki govori, da zagotavlja ljudem svobodo, jim mora najprej zagotoviti eksistenco. (Leon Blum)

Svobodo in življenje zasluži tisti, ki ju mora vsak dan osvajati. (Johann Wolfgang von Goethe)
Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni. (Johann Wolfgang von Goethe)

Da, to bo lep dan, sonce svobode bo ogrelo zemljo z več sreče kot vsa zvezdna aristokracija. (Heinrich Heine)

Svoboda je francoski izraz za enovitost človeškega bitja, zavest rodu in družbeni in humani odnos človeka do človeka. (Karl Marx)

Svoboda je v tem, da človek dela, kar si želi. (John Stuart Mill)

Ljudje bi bili strašni zločinci, če bi zares potrebovali vse zakone, ki jih ustvarjajo. (Nietzche)

Včasih mislim, da cena svobode ni toliko večna čuječnost kot večna umazanost. (George Orwell)

Človek se je rodil svoboden, vendar je povsod v verigah. (Jean-Jacques Rousseau)

Kadar v duši človeka izbruhne svoboda, bogovi ne morejo več ničesar storiti proti temu človeku. (Jean Paul Sartre)

Svoboda pomeni odgovornost. Zato se je večina ljudi boji. (George Bernard Shaw)


sreda, 17. oktober 2012

Wandrers Nachtlied

Zaradi naših številnih prevodov, za katere se nočem omejiti na enega, ki naj bi bil najboljši, je najboljše pesem objaviti kar v izvirniku. Imamo toliko prevodov, da bi konkretno zasedli celotno stran prve strani bloga.

Über allen Gipfeln
Ist Ruh,
In allen Wipfeln
Spürest du
Kaum einen Hauch;
Die Vögelein schweigen im Walde.
Warte nur, balde
Ruhest du auch.



Goethe

nedelja, 27. maj 2012

Praznina


Vsakič, ko preberem kakšno knjigo s katero sem kar nekaj časa (no včasih pa tudi manj časa) se počutim prazno. Kot da bi del mene odšel s tem, ko se zgodba konča in zapreš zadnjo platnico. Zapreš zgodbo nazaj v knjigo, ki se bo nato odprla naslednjemu bralcu v knjižnici. Mogoče je to zato, ker sem že tako v junakih, že tako poistovetena z njimi. In potem mi je žal, da nisem vzela še drugega dela. Vendar bi se tudi ta del enkrat končal. Nekatere knjige so take, da bi jih lahko brala kar v nedogled. Katerim se prepustiš, ne rabiš preveč razmišljati in te potegnejo v svoj svet domišljije in pustolovščine. Ko jo zapreš, pa spet padeš v naš resnični, kruti svet. In se zaveš, da si ti prav tako miniljiv kot zgodba, ki je pravkar minila pred tabo. Take knjige te ne napolnijo z izkušnjo in izkustvom, ampak te pustijo reees praznega in otožnega. Včasih je knjigo preberem, kot da bi gledala film. Mine v trenutku. Nujno moram brati naprej. In že, ko se bližam koncu me stiska v prsih, saj vem, da se bo končalo. V bistvu ne maram končanih zgodb. Ker potem ne moreš razmišljati, kaj vse bi se lahko zgodilo. Nič ti ne dajo. In pustijo te praznega. Praznega.

petek, 18. maj 2012

Trava


Vonj sveže pokošene trave...
te pripravi,
da bi še sam začel kositi.

ponedeljek, 14. maj 2012

*

Zakaj sem žalosten, ne izprašuj,
zakaj obup pogosto me prevzema,
zakaj sem družbi in veselju tuj,
zakaj življenja sen me nič ne vnema.
Ne izprašuj, zakaj da siromak
zavrgel sem srce, zvestó ljubeče,
in ni človeka, da bi bil mi drag.
Kdor bil je srečen, več ne najde sreče,
in ne ljubezni več, kdor kdaj je ljubil.
Samo za hip posije blaženost.
Mladost in sla in slast - vse sem izgubil,
ostala mi je v srcu le bridkost.


Puškin

sreda, 25. april 2012

Kaj te ljudje počnejo

Kaj te ljudje počnejo?
ti ljudje, ki nas vodijo,
ki vodijo našo državo
in jo usmerjajo
usmerjajo narobe
ladja pluje v napačno smer,
ki bo nekega dne trčila
trčila
v veliko, veliko
ledeno GORO pred sabo ...
Kaj te ljudje počnejo?
vsi te kvazi voditelj,
ki nas nočejo upoštevati,
ki ne gledajo na nas
na nas male ljudi,
ki smo samo skupaj veliki.
Skupaj veliki!
To je velika množica,
ki si želi, želi
pravic - pravic z male ljudi.
Pa nič.
Oni ne vidijo, ne upoštevajo.
Mi nič.
Vse je skrito in na skrivaj.
Ljudje pa molčijo, pa tudi
če kričijo,
saj njih ni in nas ne vidijo.

Kaj te ljudje počnejo?
Saj mi ne vemo!



Erich Fried

Der Würfel

Der Würfel
spielt
um die
Hand
die ihn
fallen laßt.

Seine
Augen
lesen
in ihren
Linien
kein Glück.

In der Hauptstadt

"Wer herrscht hier?"
fragte ich
Sie sagten:
"Natürlich das Volk
aber wer
herrscht wirklich?

petek, 23. marec 2012

Drama 2. del

5.      prizor
Gregor in njegov prijatelj Tilen. (vaška gostilna – opiši) + gostilničar

GREGOR: Živjo, kako si?
TILEN: Uredu, pa ti?
GREGOR: Tudi. Tišje, šepeta. Si slišal kaj se je tukaj zgodilo prejšnjič, ali veš zakaj ena miza manjka?
TILEN: Nisem, kaj pa je bilo?
GREGOR: Kren je spet razbijal.
TILEN: Kot vedno, nič novega.
GREGOR: Vendar je šel tokrat res do svoje meje. Veš prejšnjič je bila tukaj zabava – za 1 leto delovanja našega novega gostilničarja. Prišli so tudi njegovi sorodniki in skoraj vsi vaščani. Razen tebe ni bilo. Se malo zasmeji. Ampak saj veš kakšen je Kren, ko se ga napije, ga je zelo težko obrzdati.
TILEN: A se je spet tepel?
GREGOR: Nekaj takega. Pogleda proti vratomm, da slučajno ta čas ne bi prišel Kren noter. Potem šepeta prijatelju naprej. Saj veš, da naš gostilničar ni čisti Slovenec, je pol Hrvat.
TILEN: Ja in, to je Krena zagotovo motilo, kajne?
GREGOR: Ja to in pa njegova ljubosumnost, da ima nekaj več od njega. No in na praznovanju se je zelo napil, se skregal z gostilničarjevim očetom in hotel vanj vreči mizo. Pri tem se je celo porezal in njegova kri je kar malo kapljala in je celo po zidovih, ko pa je toliko mahal z rokami. Pokaže z roko narahlo okoli. Po stenah se res vidijo majcene rdeče pikice.
TILEN: In?
GREGOR: Ja nč, drugi so ga ustavili, komaj! Štirje so ga morali držati.
Mimo vrat gre nekdo podoben Krenu in Gregor se rahlo vzdigne in ustraši, ker misli, da je bil on.
GREGOR: Joj, sem mislil, da je že tukaj. Saj veš kako pravijo, mi o volku...
TILEN: Ja to pa res. In kaj pa gostilničar, bo ostal? Do zdaj smo jih zamenjali že toliko, pa prav vsi se menjavajo skoraj na leto. Kot, da je ta gostilna zakleta. Ta, ki je zdaj je še najboljši. Ima dobre cene, še pice imamo in celo drži se delovnega časa.
GREGOR: Pomoje bo šel. Kdo bo pa zdržal v takem okolju?
TILEN: Ja to pa imaš tudi prav. Kaj na policijo pa ni nič klical?
GREGOR: Ah kaj bo klical policijo, kaj bodo pa oni ukrenili, mogoče bi par dni preživel na hladnem, potem bi pa prišel sem in ga še zares pretepel.
Tišina. Pijeta pivo in se vsak zagledata v svojo smer s svojim mislimi.
GREGOR: Ne bi se rad igral z ognjem.
TILEN: O čem ti to?
GREGOR: Saj veš, da mi je že dolgo všeč njegova. Saj vem, da je žena nekoga drugega. Samo tako se mi smili, revčka. Sploh ne vem kako lahko zdrži ob takem možu.
TILEN: Ne mešaj se zdaj še ti v to, ker boš res nastradal!
GREGOR: Pssst, tišje!
TILEN: Ne, resno ti pravim.
Tišina, pijeta pivo.
GREGOR: Si že naredil izpit za gasilca?
TILEN: Ja, zdaj hodim na tečaj. Imaš ti še kakšno gradivo za to?
GREGOR: Ja, nekaj bi moral še imeti doma. Bom poiskal in ti prinesel.
Spijeta do konca in se poslovita.

6.      prizor
Mirjam in Mojca
(dnevna soba ali Mojcina soba)

MIRJAM: Daj, Mojca, pogovoriva se.
MOJCA: O čem spet?
MIRJAM: Daj ne delaj mi še ti težav.
MOJCA: Pa saj ti jih ne! Poglej, učim se kolikor se lahko, imam dobre ocene in ne izostajam od pouka, povrh tega pa moram iti še k psihologinji, ker sem napisala izpovedni spis pri slovenščini.
MIRJAM: Kaj si?
MOJCA: Spis sem napisala?
MIRJAM: Zakaj?!
MOJCA: Ker smo ga morali.
MIRJAM: Zakj ste morali napisati takšen spis?
MOJCA: Ke se zdaj pri slovenščini učimo izpovednega pisanja in je bila tema naslova: Moja družina in jaz.
MIRJAM: Joj, tamala in kaj bo oče rekel, če bo to izvedel?
MOJCA: Kdaj je pa mene on nazadnje kaj vprašal glede šole? Ali pa kdaj je šel nazadnje v šolo na govorilne?
MIRJAM: Kaj pa če bo sedaj šel?! Sigurno ima tam kakšne zveze.
MOJCA: Daj mami, ne paničari spet.
MIRJAM: Kako naj ne, če bom pa spet vsega jaz kriva. Kje imaš ta spis, ste ga že dobili nazaj?
MOJCA: Jaz sem ga, ker sem morala zaradi njega k šolski svetovalki.
MIRJAM: Daj pokaži.
Mojca gre do torbe, ven potegne list in ga pomoli materi.
MIRJAM bere učiteljičin pripis: Zelo dobro napisan spis.Vidim, da se znaš vživeti v izpovednega pripovedovalca in napisati, kot da bi se zares zgodilo. 5. Bravo, vsaj pet si dobila. se rahlo nasmehne
MOJCA: Ja. Boš prebrala ali ne?
MIRJAM: Bom. Bere.

MOJA DRUŽINA IN JAZ
...se nadaljuje...

sobota, 10. marec 2012

Kaj se učimo

Kaj se otroci danes učijo?
matematiko, slovenščino, angleščino
naravo in družbo in tehniko,
glasbo ter likovno ter ŠVZ.
Kaj pa bodo imeli od tega?

Kaj se otroci danes učijo?
ločevanja odpadkov
nevarnih snovi v naravi
nevarnih ljudi v okolici
različnih vrst ljudi
različnih vrst družin
velika družina
majhna družina
matere in očetje samohranilci
lezbična družina
gejevska družina
Kaj pa bodo imeli od tega?
Bodo zaradi tega kaj manj nestrpni?

Kaj se otroci danes učijo?
potrpežljivosti
strpnosti
prijaznosti
sporazumevanja
pomoči drugim
dobrodelnosti
mediacije
Zakaj se to učijo?
So nas tudi morali to učiti?

Letni čas

Ali je zdaj zima
ali pomlad?
Kaj je zdaj?
Neko vmesno obdobje?
Kmalu ne bo več
ne pomladi
ne zime
ne letnih časov.
Vse bo minilo,
ne bo več mogoče ločiti.
Ne bo več snega pozimi,
1 meter snega
in rajanja po njem.
Spomladi ne bo več cvetelo,
ne bo dišalo.
Poleti bo še bolj vroče,
vse več bo vročinskih neviht
in valov.
In jeseni,
tudi jeseni ne bo.
Ne bo več prehodnih časov.
Kar naenkrat bo zima
in nato kar naenkrat poletje.
Ne bo več letnih časov,
vse bo en sam letni čas.
Prekleto globalno segrevanje!


sreda, 7. marec 2012

Sedem čudes o knjigi

Enkrat sem na zadnji stani Bukle prebrala zanimivih sedem čudes, ki jih je na začetku svojega sestavka Knjiga in moje življenje navedel Primož Suhodolčan. Zapisal je takole:

Najprej parafraza stare razlage, ki označuje sedem čudes, tokrat o knjigi:


1. Vsi pravijo, da zelo radi berejo in da brez knjig ne gre.
2. Čeprav vsi zelo radi berejo in trdijo, da brez knjige ne gre, se nihče ne spomni, kaj je prebral včeraj.
3.Čeprav se nihče ne spomni, kaj je prebral, 100-odstotno vsi poznajo vse knjige.
4. Čeprav vsi 100-odstotno poznajo vse knjige, so glave še vedno prazne.
5. Čeprav so glave prazne, se vsi delajo, da so polne knjig.
6. Čeprav se vsi delajo, da imajo polne glave knjig, trdijo, da je za knjigo še vedno veliko prostora.
7. Čeprav vsi trdijo, da je za knjigo še vedno veliko prostora, knjiga vedno bolj izumira.

petek, 24. februar 2012

III.

Kako je človek obupan, ko nima prevoza. Kako je človek obupan, ko nima avta in denarja. Pri nas brez tega ne gre, no brez denarja nikomur ne gre. Ampak brez avta? To pa je kriza, če si od Ljubljane oddaljen 15-20 kilometrov, avtobus vozi 4x na dan in zadnji gre iz Ljubljane 15.10. Zdaj si pa zračunajte, a je kriza al ni. Saj pri nas je zelo lepo, svež zrak in narava. Tudi v Ljubljani mi je lepo. Vendar mi pri očiju ni več lepo. Ja, oči ima v Ljubljani stanovanje in v njem glupo žensko. No, to je še mil izraz, vendar na žalost ne najdem izraza zanjo. Mami bi vse naredila zame, če bi lahko. Me peljala v Ljubljano, prišla iskat, vendar ne gre tako. To gre veliko bencina in denarja. Zato sem morala v torek po predstavi it prespat k očiju. No njega ni bilo, ker je bil v Međimurju pri mami in dediju. Tako, zdaj bom pa poskusila čim bolj realistično opisat moj vstop v stanovanje. Bližam se mu z ulice in vidim, da je njen avto doma. Zavijem z očmi, ker se bom morala spet vljudno pogovarjat z njo (no tokrat pa ne, ker sem si od prejšnjič prisegla, da se ne pogovarjam z njo, ker se nima pravice name dret; saj vem, da zveni otročje, samo tudi njeno komuniciranje mora imeti neke meje) vendar opazim, da je vse temno. Mogoče pa že spi, pomisli, saj je že veliko ura. Grem po stopnicah v stanovanje v 1. nadstropju (recimo), odklenem, se začudim, ker je zaklenjeno samo enkrat, saj to ni v njeni navadi. Ne razumem zakaj morajo ljudje 2x zaklepati stanovanje, je zaradi tega kaj težje vdreti ali je samo občutek boljši? Moje prvo čutilo, ki zazna prostor je moj nos. Tokrat je moj nos zaznal nekaj, kar je zelo ogabno smrdelo in je bilo nedoločljivega vonja ter je prihajalo iz nedoločljive smeri. Le od kod prihaja, iz smeti, stranišča? Nimam pojma. Odložim stvari, hitro slečem jakno, sezujem škornje in skoraj skočim na stranišče, saj me že res tišči. Nevem zakaj sem pogledala v školjko, verjetno zato ker so povsod okrog ležali vžigalniki. V školjki pa takšna svinjarija, dva cigareta in kaj je še plavalo notri + čisto usrana voda. Me je že skoraj minilo, da bi opravila potrebo na tem stranišču. Zatem sem šla v kuhinjo, obup.

Majoneza zunaj, vse leži, kot da bi voda nanesla. Smetnjak kar sredi kuhinje (ki ni posebno velika) – notri razbiti krožniki, 

vžigalniki povsod po kuhinji, neoprana posoda v umivalniku, na štedilniku umazana ne! usrana ponev, lonec juhe ali nečesa, mislim da bi samo še moje bruhanje manjkalo sredi vsega tega. 

Zgražajoč nadaljujem svoj obhod po stanovanju in vstopim v recimo temu dnevno sobo. Jedilna miza polna njenih pizdarij, ogledala, barvice, odprta krema, na klopi neke stvari, na stolih vse zasedeno, odprta omara.

 Grem naprej, njen otrok ima novo mizo, kjer je isto vse razmetano. Njegove igrače so povsod!

 Ne vem, kako ima lahko denar za igrače in to, a za zdravnika pa nima? Nato ugotovim, da ni moje postelje, verjetno jo je oči vzel sabo k mami in dediju, vendar grem vseeno pogledat še v drugo sobo. Pridem tja, potiho do njegove postelje in ugotovim, da nje sploh ni doma! Seveda je bila tudi ta postelja čisto razmetana. Pogledam v kopalnico – dobro moje stvari so še na svojem mestu. Nato pomislim, kje za vraga bom jaz spala. V tej sobi, kjer oči spi ne morem (čeprav sta dve, vendar se ena potegne izpod druge), saj  bo tukaj ona, torej mi preostane samo še pograd od njenega tamauga. Fuj se mi zagabi. Pomislim, da bi lahko zaspala kar na klopi, vendar to ne bi bilo dobro. Prižgem TV. Vsaj malo užitka v tem smrdečem stanovanju, ko vidim, da se začenja moja nanizanka NCIS. Konec nanizanke, zdaj bi pa bilo treba še enkrat ponoviti snov za izpit in iti v »posteljo«. Vzamem svoj pouštr in kouvtr, grem gor na pograd kar oblečena (ja pograd ima samo eno posteljo zgoraj). Sezujem nogavice in začutim, da je to tista rjuha, ki ne prinese najboljšega občutka ob dotiku s suhimi stopali. Obujem nogavice nazaj. Preletim snov, nato pa poskušam zaspati. Večkrat se zbudim. Med vsem tem neredom sem opazila nekaj novih stvari, ki postanejo čisto absurdne, saj se vse to nikoli ne bo spremenilo z novimi stvarmi. Nov predpražnik. Novi copati, v kopalnici nekaj za med tuširanjem. Kot da bo vse to pomagalo k lepšemu izgledu. Točno saj res, domov je prišla nekje med mojim gledanjem TV in verjetno slišala, da sem tam, opazila mojo bundo ali škornje. Vendar ni nič rekla, brez pozdrava. Ko jo jebe. Aja sej res, moj fotr.
Zjutraj poskušam čim hitreje pobegnit iz te greznice, ki je bila nekdaj moje otroštvo in jo je ona spremenila v to. Na prašen ekran od TV medtem še napišem SVINJAK. Kaj me briga, kdo bo to opazil? Upam, da bo sploh kdo opazil. Nekaj stvari imam še tam, kar pomeni, da se bom morala še vrnit. Itak imam faks, mami me ne more venomer vozit. Jaz pa bom morala spet v ta svinjak.

((PS: Se opravičujem za slabe slike, sem imela sabo samo telefon. Mogoče se komu to ne bo zdelo razmetano in umazano, vendar je žal ko vidiš celotno "sliko" zelo grozno.))

...Naslednji dan

Spala sem do enajstih. Preprosto nisem imela volje, da bi vstala in šla na predstavitev o neki predstavi. Ni se mi zdelo pomembno. Kar ležala bi cel dan in pozabila, da se to dogaja nam. Oči res nima sreče v ljubezni. Ne vem zakaj ne. Ali je res v njem težava? Saj vem, da ni glih popoln, z mojo mami mu ni šlo, z naslednjo žensko tudi ne, zdaj pa ima eno s katero ima največ težav, pa pravi, da jo ima rad. Saj vem, da je težko požret svoj ego, ampak najbolje je, da se res naroči pri psihologu in ji pove, kdaj imata sestanek. S tem bi se on dokazu, da je pač šel, tudi če ona ne pride. In mogoče bi mu tam svetovali, kaj naj sploh naredi v njunem odnosu. Ker to ni normalno, da nekdo pride in gre kokr se mu sprdne. To je kot najstnica, ki zbeži od doma, kadar imajo doma težave. S tem, da ta najstnica nima otroka, na katerega mora mislit. Ona pa ima!

torek, 21. februar 2012

V spomin pradedku

Smrt,
ki prišla si...
...tako zahrbtno in od zadaj,
vzela si nam ljubega
in v zemljó ga dala.
Ta, ki tako dolgo je živel,
zdaj hvaležen ti je,
a mi, ki še na svetu smo,
jokamo zdaj za njim.
Toliko je pretrpel
in zdaj je odrešen.
Počivaj v miru stari ded,
kmalu s tabo bomo mi šli vred.
Bdi nad nami,
kot angel iz nebes.
Mi pa se te bomo spominjali,
le počivaj v miru dragi ded.

nedelja, 12. februar 2012

Zakaj-vprašanja

  1. Zakaj moje pesmi nimajo naslovov?
  2. Zakaj jih pišem s svinčnikom, čeprav vedno prečrtam, kadar mi kaj ni všeč in ničesar ne poradiram?
  3. Zakaj vedno nastajajo zvečer in v poznih urah?
  4. Zakaj so moje pesmi spontane?
  5. Zakaj moraš najprej razumeti mene, da bi lahko razumel moje pesmi?
  6. Zakaj moje pesmi imenujem moje pesmi?
  7. Zakaj so moje pesmi mračne?
  8. Zakaj moje pesmi nimajo veliko rim?
  9. Zakaj moje pesmi nastajajo šele zdaj in ne prej?
  10. Zakaj pišem pesmi, namesto da bi delala za faks?
  11. Zakaj pesmi lažje pišemo na papir kot pa na računalnik?
  12. Zakaj so moje pesmi ponavadi kratke?
  13. Zakaj imam toliko vprašanj?

Praznina



Hrsk svinčnika po papirju.
Zven besed v mislih.
Čist papir na mizi.
Luč, ki sveti nanj.
Prazna šalca čaja zraven.
Odmev televizije v dnevni sobi.
Oseba, ki sedi za mizo
in njena prazna glava.

Otroštvo

Snežinke v zraku
in na tleh.
Ptički zraven hiške,
notri pa ni semen.
Otroci na bregu,
s sankami ob sebi.
Kje je otroštvo,
ki je že zdavnaj zašlo?


Nevem

Nevem.
Česa ne veš?
Nevem česa nevem.
Ničesar ne veš?
Ničesar nevem.
Vem česar nevem.
Nevem, da vem.
Vem, da nevem.
Nevem.
Vem.

sobota, 11. februar 2012

Ne

To je moj odziv na prepiranje moje sestrice in njene prijateljice :) Nekaj je vzeto iz resničnih dogajanj, nekaj pa izmišljeno. Da veste komu slediti v zgodbi, moja sestrica je v liku Maje.



Bile sta dve prijateljici. Maja in Nastja. Maja je bila tista, ki je že od nekdaj živela na majhni vasi, čeprav so se njeni starši tja preselili. Nastja pa je prišla kasneje, približno takrat, ko sta začeli hodit v prvi razred osnovne šole. Bili sta doma kar blizu ena druge, kakšne pol kilometra narazen. Maja je bila zelo vesela, da je na vasi končno dobila kakšno družbo, saj dotlej ni bilo nikogar s komer bi se lahko igrala, imela je samo starejšo sestro, ki pa ni imela več tako veliko časa za igranje. Tudi Nastja je bila vesela Maje, saj se je preselila v neznano okolje in malo jo je bilo tudi strah, da ne bo dobila nobene prijateljice. Saj je imela mlajšo sestrico, vendar je bilo to drugače.  Tako sta se spoznali in kmalu postali najboljši prijateljici.
Leta so tekla in kmalu sta prišle do četrtega razreda. Tukaj pa so se začele težave, kajti dekleta so začela počasi odraščati in razmišljati po svoje. Maji je šlo v šoli zelo dobro, imela je same odlične ocene. Doma sta ji pri nalogah vedno pomagala njena starša. Mami na področjih slovenščine, družbe, narave in glasbe, oči pa matematike in angleščine. Drugače pa je bilo z Nastjo. Njena mami in oče sta delala cele dneve, noben nikoli ni imel časa za njo, zato ji je šlo malo slabše. Vendar nikoli ni prosila za pomoč svojo prijateljico, raje je od nje prepisovala pri testih. Počasi je to Maji začelo iti na živce, pa tudi učiteljica je to opazila in jih je presedla. Zdaj se je šele opazilo, da ima Nastja težave pri učenju. Vendar Maja ni nikoli povedala, da ji gre na živce, da prijateljica prepisuje od nje. Nekega dne v šoli so imeli telovadbo in vadili so odbojko v parih. Kot vedno sta bili Maja in Nastja skupaj. Podajali sta si žogo in Maji je žoga padla na tla.
Nastja jo je zafrkavala: »Kako to loviš žogo?! Ali še žoge ne znaš prijeti?!«
Maja pa ni nič rekla, ampak ji je žogo podala nazaj. Naslednji dan se je spet zgodilo nekaj neobičajnega. Pri pouku slovenščine si je Nastja od Maje sposodila radirko, Maja ji jo je vrgla in malce predaleč, zato je radirka padla na tla.
Nastja je takoj začela: »Zdaj bo pa moja, ker si jo tako vrgla. Ne dam ti je nazaj.«
Maja spet ni nič odgovorila, ampak je vse tiščala v sebi. Vendar so ji taki in drugačni dogodki začeli presedati. Morala je nekomu povedati, zato je povedala staršem, saj je mislila, da bodo razumeli. Mami se je zgražala nad tem, kakšna je njena prijateljica, ni pa razumela kako to, da ji Maja nikoli nič nazaj ne reče.
Maja je v joku odgovorila: »Ne, ne razumeš!« in odhitela v svojo sobo.
Zakopala se je v posteljo in božala svojega mačka Tomija. Nikoli ne bo nihče razumel kako ji je. Ona ji noče nič nazaj reči, saj potem ne bo imela nobene prijateljice. Izgubila bo vse, ker bo Nastja še vse druge nagovorila k temu, naj ne bodo njeni prijatelji. Mami je prišla za njo v sobo: »Glej, Maja, o tem se morava pogovoriti, saj take stvari niso v redu. Povej mi, zakaj ji ti ne upaš nič reči?«
Maja ji je takoj vse povedala in zdaj jo je mami razumela. Vendar je vedela, da to vseeno ni v redu. Rekli sta, da bosta za tokrat stvari pustili pri miru in bodo videli kako se bodo stvari razvijale naprej.

Naslednji dan je šla Maja spet v šolo kot ponavadi. Obiskovala je dva krožka na teden, plesne vaje in ritmično gimnastiko. Danes so imeli ritmično gimnastiko. Kot vedno so imeli vaje v telovadnici in kot vedno so jih gledale starejše učenke. Joooj, kako je šlo Maji to na živce. Zakaj jih morajo gledati starejše učenke in jih ocenjevati. Pa še zdelo se ji je, da vedno gledajo samo njo in se ji smejijo. Kasneje istega dne je Maja prišla s starši domov in mamici povedala, da noče več hoditi na gimnastiko. Zaradi starejših učenk in špičk, ki jih morajo delati pri gimnastiki. Mami se ni strinjala, da sredi leta kar tako odneha pri enem od hobijev, vendar ni imela izbire, saj se je Maja že začela cmerit zaradi tega.
 »Prav, prav,« ji je rekla »bomo te izpisali iz gimnastike.« 
Prišel je vikend in s tem prosti čas, da je lahko Maja počela vse, kar med tednom ni smela početi. Gledala je svoje najljubše nanizanke, igrala igrice in se igrala šole s svojimi igračami. Takrat je imela čas samo zase. Nato pa je zazvonil njen telefon. Pogledala je nanj in tam je pisalo: »Nastja.«

»Spet,« je zavzdihnila Maja. »Ja prosim,« se je oglasila.
»Živjo, Maja,« jo je pozdravila Nastja, »Kaj počneš?«
»Nič, gledam risanko,« je zavzdihnila Maja naveličano.
»A na televiziji ali na računalniku?« jo je vprašala Nastja.
»Na računalniku,« ji je odgovorila Maja.
»Aha. A prideš kaj na gmail, da se bova pogovarjale tam?« jo je prijazno vprašala Nastja.
»Zdaj imamo glih kosilo.« se je izgovorila Maja, čeprav ga niso imeli točno takoj.
»Aha. Kaj pa potem po kosilu?« jo je še vprašala Nastja.
»Ne vem, bom videla.« je rekla Maja.
»Ok. No, se slišiva, adijo.« se je poslovila Nastja.
»Adijo.« je še odslovila Maja.
Maja je takoj stekla v kuhinjo k mamici in ji povedala, da je jo Nastja spet klicala in to že tretjič danes.
»Ne, da se mi skos izgovarjat.«

Tako je minila sobota in nastopila je nedelja. V nedeljo je Maja dolgo spala, saj je šla prejšnji večer kar pozno spat, ker je s starši gledala film na televiziji. Vstala je šele ob desetih, šla še kr v pižami pred televizijo in gledala risanke. Malo kasneje jo je že klicala Nastja.
»Živjo, kaj delaš? A še spiš?« je rekla Nastja.
»Ne, ne spim več, gledam risanke. Pa ti?« ji je odgovorila Maja.
»Nič. Ej a prideš ti k nama al prideva midve dans k tep?« jo je vprašala Nastja.
»Dans ne morem, imam sestro na obisku,« je rekla Maja. Kar je bilo v bistvu čist res, kar pa ne pomeni, da ona ne bi mogla iti na obisk k Nastji.
Po pogovoru je Maja spet takoj mamic povedala, kaj jo je spraševala Nastja in kako ji gre na živce, ker jo skos kliče.
»Pa ji to povej ane,« ji je rekla mami.
»Saj veš, da ne morem,« ji je odgovorila Maja.
Majino mami je vse to dogajanje zelo skrbelo. Ni vedela, kako naj pomaga svojemu otroku, v dogajanje pa se tudi ni hotela vpletati, saj je menila, da so otroci že toliko odrasli, da lahko sami rešijo določene stvari. A naslednji dogodki so pokazali, da temu ni tako.

Kot ponavadi je šla Maja v ponedeljek v šolo. A ta dan je šlo vse še slabše kot ponavadi. Kot že veste ima Maja doma mačka. In ta maček jo je malo popraskal po roki. In njena prijateljica Nastja je bila ta dan malo nesramne volje, pa je ves razred nahecala, da je Maja kužna, ter da se je zaradi te praskice noben ne sme dotikati. Maja je bila zelo užaljena in bilo jo je strah, da se zaradi tega res ne bo nihče družil z njo. Hitro je šla poklicat mamico, če lahko pride malo prej po njo. Vendar Maja po telefonu sploh ni mogla normalno govorit, čisto je bila panična in še jokala je zraven, zato je mami ni nič razumela. Zatem je poklicala še očija in tudi oči ni nič razumel. Ker je bil on bližje njeni šoli je prišel v šolo in zahteval od učiteljice, da presede Majo in Nastjo, saj očitno razmere med njima niso bile najboljše. Vendar Maja ni hotela, da ji Nastja zameri.

Majina mami pa se je ta dan dobila z mami od Nastje na kavici. Tudi onidve sta bili kar dobri prijateljici in danes sta se morali pogovoriti o svojih otrocih. Obe sta vedeli, da nekaj ni v redu. Nastjini mami je povedala, da vsakič ko Nastja kliče Majo, da bi se šli skupaj igrat, ali pa če prideta na obisk k ena drugi, se Maja ali ne oglasi ali ima izklopljen telefon.  Seveda se Majini mamici to ni zdelo nič čudnega, saj je vedela, da se njena hčerka včasih naveliča Nastje in se noče igrati z njo in hoče imeti mir za vikend. Vendar pa je tudi vedela, da ji tega ne bo kar tako povedala, vendar se bo temu raje izogibala. Nastjina mami ji je še povedala, da se hčerki že v šoli dogovorita, recimo v petek, da se bosta v soboto videli, potem pa ni nič od tega. Zdaj šele je Majina mami vedela, kje je tudi problem. Ni samo v tem, da ji Nastja rada nagaja in nima pravilnega odnosa do svoje prijateljice. Problem je tudi v tem, da je Maja venomer tiho in nikoli nič ne reče. Ne reče kaj ji ni všeč. Ne reče NE. Ne zna reči ne. To je Majina mami v tem trenutku spoznala. S prijateljico je poklepetala še nekaj vsakdanjih besed in fraz, nato pa sta se razšli. Ko je prišla domov je poskusila na internetu poiskati kakšen članek o tem. Vendar se je vse vrtelo okoli naslovov: Reči NE drogam. Naučite vašega otroka reči NE cigaretom. Naučite ga reči NE nezdravi prehrani. Čisto nič o odnosih med vrstniki. Potem se je spomnila, da ima njena starejša hčerka neke knjige o odraščanju. Poiskala je knjigo z naslovom Ej, punca. Preletela je poglavja:
Moja družina in jaz. Ne.
Moja prva ljubezen. Ne.
Moje telo in razvoj. Ne.
Moj videz in dobro počutje. Ne.
Moji prijatelji in prosti čas. Ja to bo. Stran 195. Poglavja kot so: Zakaj starši ne marajo mojih prijateljev?  Zakaj prijateljica nima več časa zame? Kaj je prijateljstvo in kaj le koristoljubna zveza? ji niso prav nič pomagali. »Oh, očitno se bom morala znajti sama in iz svojih izkušenj.«
Tako je šla k svoji hčerki v sobo in ji poskušala razložiti, da včasih je prijateljem včasih pač treba reči NE. Da oni zaradi tega ne bi smeli biti užaljeni, ker se NE da reči tudi na lep način. Če te prijatelj vpraša ali boš imel za vikend kaj časa, mu pač odgovoriš: »Ne, ta vikend ne bom imela časa, saj bom skupaj s svojo družino in sigurno bomo šli na kakšen izlet.« Zaradi tega tvoja prijateljica ne bi smel biti prav nič užaljena, ti pa si ji tudi na lep način povedala, da pač ne moreš. Če pa bi slučajno lahko in ti bo dolgčas, pa jo pokličeš in zaradi tega bo še bolj vesela, saj ne bo pričakovala, da boš imela kaj časa za njo. Tudi kadar te prijateljica prosi za radirko, pa čeprav ima svojo, ji moraš z lahkoto reči NE, ne dam ti radirke, saj imaš vednar svojo. Ne smeš podpirati prijateljičine lenobe, ona pa ne sme izkoriščati tvoje velikodušnosti. Včasih ne smeš biti preveč prijazen, saj nekateri lahko začnejo to izkoriščati. Če pa se v otroštvu ne naučiš nekaterim stvarem pač reči NE, potem te čaka težko odraščanje in vsi te bodo lahko izkoriščali. Tudi kadar se doma kaj prepiraš, rečeš NE, pa doma znaš reči ne, v družbi pa ne. To je enako. Družba je tvoja druga družina, pa čeprav ne tako dobra,  kot družina. S tem v mislih je Maja zaspala in obljubila mamici, da se bo potrudila in poskusila reči NE.
Naslednji dan v šoli je lahko že takoj preizkusila svoj pogum. Nastja jo je pri zadnji uri vprašala ali bi ji lahko Maja poiskala tri slikice živali, ki so jih imeli za nalogo. Maja pa ji je težko, ampak le odgovorila:
»Aaam ne Nastja, žal ne bom mogla. Danes grem v gledališče in še meni jih bo pomagala poiskati sestra.«
Nastja pa ji je odgovorila: »Aha, okej. Potem bom pa sama doma pogledala, če bom kaj našla.«
Maja je kar zazijala, kako je mogoče, da ji je Nastja tako odgovorila. Mislila je, da se bo razjezila, ker ji noče pomagati in se ne bo več družila z njo. Zdaj je spoznala, da je nekaterim pač treba reči NE.

Tako, zdaj moja sestrica bere tole zgodbo in bomo videli ali bo kakšen odziv. 

ponedeljek, 6. februar 2012

Solze



Ena solza, dve solzi, tri solze...
kdo jih bo preštel?
Vse solze v mojem življenju,
ki vredne niso svoje poti.
Sami sebe spravimo k joku,

ni človeka brez čustev.
Le kdo ima človeka,
ki te potolaži?
Čigar rama preseže tvoje solze?
Ni ga!
Zame nikogar ni na tem svetu,
nihče, ki bi skrbel zame
in me imel rad.
Nikogar kateremu sem potrebna,
ni na tem svetu.
Strah me je samote,
kjer me nihče ne bi imel rad.

Megla

Zunaj je megla.
V meni je megla.
Nihče je ne prežene stran,
drži se me kot
tiha, siva miš.
Sabo nosi hládnost,
ki mi lega na duhá.
Kje je sonce, ko ga rabiš?
Odženi stran to sivino,
brez nje bo vse mimo.


Zunaj je megla
in sivi možici v njej.
Nočejo stran,
dokler ne bo dan.
Pa še takrat se je držijo,
kot mah drevesa.
To niso nebesa,
to je le naš sivi vsakdan.

Nihče

Nihče noče biti nesprejet.
Nihče noče biti brez prijateljev.
Nihče noče biti brez ljubezni.
Nihče noče biti doma.
Kdo je nihče?
Morda ti, jaz, oni?

Nihče smo mi vsi,
vsi mi, ki smo doma.

Besede

Besede so odraz življenja.
Besede so besede ljubezni.
Besede so besede žalosti.
Besede so besede sovraštva.
Besede so besede veselja.
Besede so besede.









sreda, 25. januar 2012

Učiteljica

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom. Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče. V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno…
Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je  Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo…
Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala: “Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen… zabavno je biti z njim.”
Učiteljica 2. razreda: “Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo  doma razmerezanj  biti  zele težke.”
Učiteljica 3. razreda: “Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo.”
Učiteljica 4. razreda pa je napisala: “Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi.”
Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom.
Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: “Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami.”
Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v  v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi »ljubljenčki«.
Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel.
Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot  tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica.
Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica.
Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med Theodore F. Stoddard.
Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.
Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho: “Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače.”
Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj: “Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti.”
(Elizabeth Silance Ballard)