Praznina

Vsakič, ko preberem kakšno knjigo s katero sem kar nekaj časa (no včasih pa tudi manj časa) se počutim prazno. Kot da bi del mene odšel s tem, ko se zgodba konča in zapreš zadnjo platnico. Zapreš zgodbo nazaj v knjigo, ki se bo nato odprla naslednjemu bralcu v knjižnici. Mogoče je to zato, ker sem že tako v junakih, že tako poistovetena z njimi. In potem mi je žal, da nisem vzela še drugega dela. Vendar bi se tudi ta del enkrat končal. Nekatere knjige so take, da bi jih lahko brala kar v nedogled. Katerim se prepustiš, ne rabiš preveč razmišljati in te potegnejo v svoj svet domišljije in pustolovščine. Ko jo zapreš, pa spet padeš v naš resnični, kruti svet. In se zaveš, da si ti prav tako miniljiv kot zgodba, ki je pravkar minila pred tabo. Take knjige te ne napolnijo z izkušnjo in izkustvom, ampak te pustijo reees praznega in otožnega. Včasih je knjigo preberem, kot da bi gledala film. Mine v trenutku. Nujno moram brati naprej. In že, ko se bližam koncu me stiska v prsih, saj vem, da se bo končalo. V bistvu ne maram končanih zgodb. Ker potem ne moreš razmišljati, kaj vse bi se lahko zgodilo. Nič ti ne dajo. In pustijo te praznega. Praznega.

Trava

Vonj sveže pokošene trave...

te pripravi,

da bi še sam začel kositi.

*

Zakaj sem žalosten, ne izprašuj,
zakaj obup pogosto me prevzema,
zakaj sem družbi in veselju tuj,
zakaj življenja sen me nič ne vnema.
Ne izprašuj, zakaj da siromak
zavrgel sem srce, zvestó ljubeče,
in ni človeka, da bi bil mi drag.
Kdor bil je srečen, več ne najde sreče,
in ne ljubezni več, kdor kdaj je ljubil.
Samo za hip posije blaženost.
Mladost in sla in slast - vse sem izgubil,
ostala mi je v srcu le bridkost.

Puškin