Nikoli ne berem kritik in komentarjev ter raznoraznih člankov, dokler ne preberem knjige, vidim filma ali predstave. Mislim, da bi vsa bomba mnenj vplivala na moje. Slovenski filmi so se mi vedno zdeli narejeni tako, da v človeku spodbudijo misli. Da ne nehaš razmišljati o določenem problemu, ko si film ogledaš. Ni ga konec namreč. Spremlja te domov.. Razmišljaš o njem.. Se pogovarjaš z drugimi in izražaš svoje mnenje. Ne glede na to, kako omejen proračun imamo v zvezi s filmsko industrijo na slovenskem, našim umetnikom vsake toliko uspe narediti kaj zares odličnega. Živ? dokaz za to je film Razredni sovražnik. Številne nagrade pričajo o tem, pa vendar mislim, da je glavno sodstvo vedno publika. Publika, v kateri se pojavijo določene ideje. Ne tisti puhoglavci, ki si film ogledajo, "ah še en slovenski film, pa dejmo pogledat ali je dober, ker ima toliko nagrad". Le koliko izmed 1000ih, ki naj bi bili na ogledu filma (toliko naj bi namreč bilo sedežev), še zdajle razmišlja o njem?
Zakaj naslov Razredni sovražnik? Kdo je razredni sovražnik? Novi profesor, ki po mnenju dijakov, ni ubral pravilne poti glede razreševanja konfliktov samomora sošolke. Ali pa je ona razredni sovražnik, ker je v njih spodbudila odziv, upor? Ali pa je vsak svoj sam razredni sovražnik? Ali pa je samomor razredni sovražnik? Mladi razmišljajo, o tem ni dvoma, le eni manj, drugi več. Spet eni izrazijo svoje mnenje konstruktivno, drugi pa ne. Vsi smo bili nekoč v srednji šoli/gimnaziji. Nekateri bolj uporni, drugi manj, pa vendar vsi smo vedno poznali svoje pravice in zelo malokrat dolžnosti. Nikoli nismo videli, da nam profesorji v nekaterih rečeh res hočejo pomagati.
Zanimivo je, da verjetno vsi gledalci filma opazijo, da Sabina ni najbolj priljubljena dijakinja v razredu, da ima najboljšo prijateljico, da ima kup težav za katere ne vedo. Da ni zgovorna in družabna kot jo dijaki opišejo na radiu. Že iz tega se vidi, da je bila samo povod. In profesor? Za njim se skrivajo mnoga vprašanja, kako na primer gleda svojo sliko, ki jo postavi v kabinet. Ali kaj pogreša?
Pomembna tema filma je samomor, mimo tega absolutno ne gre. Po podatkih slovenskega statističnega urada naj ni bila Slovenija 3. med 17. članicami EU. Od tega skoraj polovica mladih s srednješolsko izobrazbo. Nekako se je film posvetil tej temi, verjetno z namenom, da bi se samomorilnost zmanjšala. V filmu slišimo mnenje (ki se izraža preko prebranega eseja), da je samomor sebičen, da takrat mislimo same nase in nikogar drugega. Sebe bomo rešili, kaj pa bo to povzročilo drugim, se nam ne zdi naša težava in o tem preprosto ne razmišljajo. To mnenje je tudi meni izredno blizu. In kakšno sporočilo pošljemo s tem, ko se vdamo? Ko ne želimo več živeti?
