Sedem za svojo pisalno mizo in se
zazrem v zid pred seboj. Moje roke postanejo mrzle in se pričnejo tresti.
Tesnoba me začne razžirati od znotraj. Kaplje solz se ulijejo iz mojih oči.
Prazniki, pomislim, kmalu bodo tukaj. Najprej Miklavž, potem božič in nato novo
leto, jaz pa ne bom z njim. Z osebo, ki jo ljubim največ na svetu. Prazniki v
krogu družine, družine v kateri se sploh ne počutim član. Nikjer nisem
dobrodošla. Kdo bi hotel biti z osebo kot sem jaz za novo leto? Božič, darila,
jaslice in božični duh, nič od tega letos ne bo del mene. On ne bo del mene.
Moje solze čedalje bolj derejo. Za novo leto bo s prijatelji. Z njimi bo
nazdravil, se z njimi objemal... medtem ko bom jaz doma, daleč od njega,
osamljena. Nočem takih praznikov, najverjetneje jih bom kar
prespala. Mogoče bi
morala zaspati za
večno.
V meni še vedno tli kanček upanja,
tako kot je on upal, napisal mi je božično pismo, ki je name naredilo močan
vtis, takrat sem vedela kako močno me ljubi. Čutila sem to preko njegovih
besed, ki so bile zlite na računalniški zapis, preko njegovih prstov. Moje
pismo nanj verjetno ne bi vplivalo... je tako hladen. Moja največja božična
želja ne bo izpolnjena.
