Novorojen

V Gojkovih verzih je življenje ena sama dolga balada. Vidim ga pred sabo, kako si mečka nos, ko recitira svoje verze s popisanih vžigaličnih škatlic in rok. Bosa sem in v spodnjicah. Gojko je živ, več čas je bil živ. Nenadoma se vprašam, kako sem se mu lahko za ves ta čas odrekla. Zakaj se v življenju pogosto odrečemo najboljšim ljudem in jih zamenjamo za tiste, do katerih smo ravnodušni in nam ne prinesejo nič dobrega? Kako lahko dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju, da nas uničujejo s svojo dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti?

Margaret Mazzantini, Novorojen