Praznina

Vsakič, ko preberem kakšno knjigo s katero sem kar nekaj časa (no včasih pa tudi manj časa) se počutim prazno. Kot da bi del mene odšel s tem, ko se zgodba konča in zapreš zadnjo platnico. Zapreš zgodbo nazaj v knjigo, ki se bo nato odprla naslednjemu bralcu v knjižnici. Mogoče je to zato, ker sem že tako v junakih, že tako poistovetena z njimi. In potem mi je žal, da nisem vzela še drugega dela. Vendar bi se tudi ta del enkrat končal. Nekatere knjige so take, da bi jih lahko brala kar v nedogled. Katerim se prepustiš, ne rabiš preveč razmišljati in te potegnejo v svoj svet domišljije in pustolovščine. Ko jo zapreš, pa spet padeš v naš resnični, kruti svet. In se zaveš, da si ti prav tako miniljiv kot zgodba, ki je pravkar minila pred tabo. Take knjige te ne napolnijo z izkušnjo in izkustvom, ampak te pustijo reees praznega in otožnega. Včasih je knjigo preberem, kot da bi gledala film. Mine v trenutku. Nujno moram brati naprej. In že, ko se bližam koncu me stiska v prsih, saj vem, da se bo končalo. V bistvu ne maram končanih zgodb. Ker potem ne moreš razmišljati, kaj vse bi se lahko zgodilo. Nič ti ne dajo. In pustijo te praznega. Praznega.