III.

Kako je človek obupan, ko nima prevoza. Kako je človek obupan, ko nima avta in denarja. Pri nas brez tega ne gre, no brez denarja nikomur ne gre. Ampak brez avta? To pa je kriza, če si od Ljubljane oddaljen 15-20 kilometrov, avtobus vozi 4x na dan in zadnji gre iz Ljubljane 15.10. Zdaj si pa zračunajte, a je kriza al ni. Saj pri nas je zelo lepo, svež zrak in narava. Tudi v Ljubljani mi je lepo. Vendar mi pri očiju ni več lepo. Ja, oči ima v Ljubljani stanovanje in v njem glupo žensko. No, to je še mil izraz, vendar na žalost ne najdem izraza zanjo. Mami bi vse naredila zame, če bi lahko. Me peljala v Ljubljano, prišla iskat, vendar ne gre tako. To gre veliko bencina in denarja. Zato sem morala v torek po predstavi it prespat k očiju. No njega ni bilo, ker je bil v Međimurju pri mami in dediju. Tako, zdaj bom pa poskusila čim bolj realistično opisat moj vstop v stanovanje. Bližam se mu z ulice in vidim, da je njen avto doma. Zavijem z očmi, ker se bom morala spet vljudno pogovarjat z njo (no tokrat pa ne, ker sem si od prejšnjič prisegla, da se ne pogovarjam z njo, ker se nima pravice name dret; saj vem, da zveni otročje, samo tudi njeno komuniciranje mora imeti neke meje) vendar opazim, da je vse temno. Mogoče pa že spi, pomisli, saj je že veliko ura. Grem po stopnicah v stanovanje v 1. nadstropju (recimo), odklenem, se začudim, ker je zaklenjeno samo enkrat, saj to ni v njeni navadi. Ne razumem zakaj morajo ljudje 2x zaklepati stanovanje, je zaradi tega kaj težje vdreti ali je samo občutek boljši? Moje prvo čutilo, ki zazna prostor je moj nos. Tokrat je moj nos zaznal nekaj, kar je zelo ogabno smrdelo in je bilo nedoločljivega vonja ter je prihajalo iz nedoločljive smeri. Le od kod prihaja, iz smeti, stranišča? Nimam pojma. Odložim stvari, hitro slečem jakno, sezujem škornje in skoraj skočim na stranišče, saj me že res tišči. Nevem zakaj sem pogledala v školjko, verjetno zato ker so povsod okrog ležali vžigalniki. V školjki pa takšna svinjarija, dva cigareta in kaj je še plavalo notri + čisto usrana voda. Me je že skoraj minilo, da bi opravila potrebo na tem stranišču. Zatem sem šla v kuhinjo, obup.

Majoneza zunaj, vse leži, kot da bi voda nanesla. Smetnjak kar sredi kuhinje (ki ni posebno velika) – notri razbiti krožniki, 

vžigalniki povsod po kuhinji, neoprana posoda v umivalniku, na štedilniku umazana ne! usrana ponev, lonec juhe ali nečesa, mislim da bi samo še moje bruhanje manjkalo sredi vsega tega. 

Zgražajoč nadaljujem svoj obhod po stanovanju in vstopim v recimo temu dnevno sobo. Jedilna miza polna njenih pizdarij, ogledala, barvice, odprta krema, na klopi neke stvari, na stolih vse zasedeno, odprta omara.

 Grem naprej, njen otrok ima novo mizo, kjer je isto vse razmetano. Njegove igrače so povsod!

 Ne vem, kako ima lahko denar za igrače in to, a za zdravnika pa nima? Nato ugotovim, da ni moje postelje, verjetno jo je oči vzel sabo k mami in dediju, vendar grem vseeno pogledat še v drugo sobo. Pridem tja, potiho do njegove postelje in ugotovim, da nje sploh ni doma! Seveda je bila tudi ta postelja čisto razmetana. Pogledam v kopalnico – dobro moje stvari so še na svojem mestu. Nato pomislim, kje za vraga bom jaz spala. V tej sobi, kjer oči spi ne morem (čeprav sta dve, vendar se ena potegne izpod druge), saj  bo tukaj ona, torej mi preostane samo še pograd od njenega tamauga. Fuj se mi zagabi. Pomislim, da bi lahko zaspala kar na klopi, vendar to ne bi bilo dobro. Prižgem TV. Vsaj malo užitka v tem smrdečem stanovanju, ko vidim, da se začenja moja nanizanka NCIS. Konec nanizanke, zdaj bi pa bilo treba še enkrat ponoviti snov za izpit in iti v »posteljo«. Vzamem svoj pouštr in kouvtr, grem gor na pograd kar oblečena (ja pograd ima samo eno posteljo zgoraj). Sezujem nogavice in začutim, da je to tista rjuha, ki ne prinese najboljšega občutka ob dotiku s suhimi stopali. Obujem nogavice nazaj. Preletim snov, nato pa poskušam zaspati. Večkrat se zbudim. Med vsem tem neredom sem opazila nekaj novih stvari, ki postanejo čisto absurdne, saj se vse to nikoli ne bo spremenilo z novimi stvarmi. Nov predpražnik. Novi copati, v kopalnici nekaj za med tuširanjem. Kot da bo vse to pomagalo k lepšemu izgledu. Točno saj res, domov je prišla nekje med mojim gledanjem TV in verjetno slišala, da sem tam, opazila mojo bundo ali škornje. Vendar ni nič rekla, brez pozdrava. Ko jo jebe. Aja sej res, moj fotr.

Zjutraj poskušam čim hitreje pobegnit iz te greznice, ki je bila nekdaj moje otroštvo in jo je ona spremenila v to. Na prašen ekran od TV medtem še napišem SVINJAK. Kaj me briga, kdo bo to opazil? Upam, da bo sploh kdo opazil. Nekaj stvari imam še tam, kar pomeni, da se bom morala še vrnit. Itak imam faks, mami me ne more venomer vozit. Jaz pa bom morala spet v ta svinjak.

((PS: Se opravičujem za slabe slike, sem imela sabo samo telefon. Mogoče se komu to ne bo zdelo razmetano in umazano, vendar je žal ko vidiš celotno "sliko" zelo grozno.))