torek, 18. januar 2011

Ljubezen

Zakaj na svetu obstaja ljubezen? Kaj bi svet brez nje? Bi ljudje sploh imeli smisel za življenje? Ker ljubezen ti daje moč za naprej – da lahko živiš naprej, da premaguješ ovire v življenju! Kaj meni pomeni ljubezen? Včeraj me je Grega vprašal, če vem kaj pomeni, da nekomu obljubiš večno ljubezen oz. da ga boš imel za vedno rad. Jaz pa sem mu odgovorila, najprej s tem, kaj je razlika med RAD TE IMAM in LJUBIM TE. Rad/a te imam lahko rečeš komurkoli, ki ti veliko pomeni –prijateljici, družini… Ljubim te pa lahko rečeš le osebi, ki jo imaš resnično rad, da ti pomeni nekaj več kot vsi drugi. Oseba s katero imaš poseben odnos do vaju in do življenja. Da do njega čutiš zares nekaj posebnega. Čeprav se je to pri nama zgodilo zelo na hitro, pa vendar je nekaj posebnega. Jaz ne vem, kaj bi brez njega. Komaj, da preživim tisti dan, ko se ne vidiva. Včeraj sem ga tudi jaz nekaj vprašala. Vendar pa je odgovoril neposredno (pa saj to ni važno) na moje vprašanje – A si takrat preden sva začela, kdaj razmišljal kaj pomeni resna zveza? V bistvu še sama ne vem zakaj sem ga to vprašala, saj o tem še sama nisem razmišljala. Vsaj ne na splošno o tem, le o resni zvezi med nama. In on mi je odgovori, da je in da si je vedno želel resno zvezo, saj mu je bilo bedno, ko ni imel punce, prava ljubezni. Včeraj je videl, da me nekaj muči in jaz vem, kaj čeprav mu nisem hotela povedati, saj bi ga spet skrbelo ta nič, pa še skregala bi se. Ne vem točno, če bi me razumel. Vem, da mu to velikokrat rečem, vendar je to predvsem zaradi mojega »napačnega« izražanja. Gre za to, da se komaj sedaj zavedla, da sem našla človeka svojega življenja, ki ga vsekakor nočem razočarati. Pa vendar se mi vse skupaj zdi prekmalu, ampak to ne pomeni, da bova šla narazen. Ampak spoznanje, da ne bom imela nobenega drugega več (kot ljubezni) v svojem življenju. Pa ne da bi ga zdaj hotela prevarati, ker ni tako kot je bilo pri bivšemu. Se pa zavedam, da isto pomeni zanj, da ne bo imel nobene druge, točno to pa mi daje moč, da na to ne mislim. Tako ali tako moje življenje nikoli ni bilo in ne bo običajno in rutinsko kot večina drugih življenj na tem svetu. Zakaj bi bilo zdaj? Pa kaj, če sem pri 16ih našla svojega življenjskega sopotnika? Kaj je v tem narobe? Meni se ne zdi nič. Enkrat me popadejo trenutki, kot so tisti zgoraj, vendar so to samo kratkoročni, ne pomenijo nič in niso tako močni kot tisti, ki jih občutim ko sem z njim. Spet drugič imam momente – teh je največ, se pravi so večina, ko se zavem kakšno veliko srečo imam, da imam njega, ki me ljubi, ki ga jaz ljubim. In imam zagotovitev, da me nikoli ne bo zapustil in upam, da ima tudi on tak občutek od mene.

2 komentarja:

theXdaydreamer pravi ...

Vau. To je pa res iskreno napisano. Velik ljudi si to sam misle, ampak pol potlačiš to nekje, ker - tku kot si rekla - se bojiš, da bi se narobe razumelo. Ampak je res in je prav fajn prebrat - šele takrat se mi zdi, da nekek ozavestiš to. In sprejmeš. SUper. POmoje, da bi moral bit ljudje večkrat tko iskreni, tebi je tle res zlo dobr uspelo.

Lava pravi ...

Wow! Ta resničen spis sm mogla kr še enkrat prebrat, in se čudim sama sebi, kako sem ga sploh lahko napisala. Danes nimam več idej, ne znam se več tko izražat, kot sem se včasih. Ali pa preprosto nimam časa ali pa si ga nočem vzeti. Saj veš kot pravijo, vedno je čas. Hvala za tvoj iskren komentar in, to da čutiš z mano;)