Božič

... Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

… Božič …

Danes je pa božični večer. Ne glede na to kolikokrat bom napisala to besedo, še vedno se mi bo zdela lepa.

Vendar čutim.

Nekaj čutim.

Nimam veselja.

Kam je izginilo moje veselje? Le kje je? Ga je kdo videl?

Zakaj ga nimam?

Letos ni tako kot bi moralo biti, ni tako kot je bilo vsa ta leta do zdaj.

Zdi se le kot, še en navaden dan. Nimam vznemirjenja.

Pa imam božič rada, zelo rada.

Pa vendar  …

Nekaj manjka …

Praznina je v meni …

V mojem srcu je …

Vleče me stran …

Noče, da se vesela, noče me spustiti iz rok, hoče samo mene…

Pa se ne bom dala!

To je božič in ta mora biti vesel!

Nočem biti žalostna, ker bodo drugi to opazili.

A vem, da v sebi še vedno BOM. Ta žalost bo vedno v meni ne glede na to, kako bom na zunaj vesela.

Upam …

Upam…

Upam…

da je nihče ne opazi!

Vesel božič vsem, ki kljub temu, da so moji blogi črnogledi (včasih) berete te besede napisane samo z mojim srcem. Božič je dan, čas, ko smo vsi doma v krogu družine, imamo božično kosilo ali pa večerjo, in potem pričakamo božička. Smo odrasli in vemo, da ne obstaja, pa se vseeno pretvarjamo. Kajti to je naš otrok, ki ga ima vsak v sebi, pa če še tako globoko zanika. Vsi tisti, ki so že odrasli, se radi spominjajo, kako je bilo ko so bili otroci. Božič je dan, čas, noč, praznik nekaj kar nas navda z veseljem. Rada vas imam vse! Uživajte v življenju in vesele praznike!

P.S. Ta objava ni letošnja, ampak izpred dveh let.