...

Spet ista zgodba. Kričanje, odrivanje, histerjia, jok, panika. Bo kdaj drugače? Prideš domov v stanovanje in kaj vidiš? Kupe posode in perila. Mogoče je to edini znak, da tukaj kdo živi. Drugače vse tiho. Nobenega ni. Vsi v službah in šoli. Samo jaz študentka. Potem pa naenkrat vsi prikapljajo počasi. Najprej ona in njen sin. Vljudno pogovarjanje z žensko, ki uničuje mojega očija. Sploh ne vem, če je že ženska. Kdaj sploh postaneš ženska? Ko rodiš, ko si žena in imaš družino? Z družino pride tudi odgovornost in pospravljanje in služba in ... Kaj pa ona? Pride domov, da tamalnmu sendvič, ki ga je prinesla iz službe, čeprav je na štedilniku kosilo, ki ga je skuhal oči, ker ona itak ne zna kuhat. Sam očitno to ni dobr. Pusti stvari in odpelje tamauga na fuzbal. U predsob ležijo stvari, torba, škatla od novih superg, vreče. Pogledam stvari in zavijam z očmi. Grem u kuhno, kjer spet vse leži, kot da bi nekdo u naglici odšel. Žlička, sladkor odprt, posoda za čaj. Ah brezvezno naštevanje. Grem, se usedem za mizo in delam svoje stvari. Pogledam okoli in stvari me motijo, začnem pospravlat stvari, ki se me ne tičejo. Njegove igrače, njene vreče. Pride domov s fuzbala. Spet vljudno pogovarjanje. Preprosto ji ne morem v fris povedat, da je ne maram zaradi tega kar dela mojmu očiju. Ne nisem preveč zaščitniška. Ampak vsak odrasel otrok bi videl, da ga uničuje. Totalno. Psihosomatske bolezni. Prej k slej.

Kasneje zvečer. Pride oči domov, šiht zaključ ob desetih, dans pride ob enajstih. Njegova: »Kdaj si končal šiht? In kaj ste delal tok časa?« Mislim halo! Pa ne moreš mu tako težit, saj ni bilo nič. Ampak ne, ona ga že ima na sumu in začne se skoraj vsakodnevno kričanje; ti maš ljubice! Ah ne to je premila beseda, kajti ona se ne izrazi tako, kurve so zanjo. In potem se vmešam jaz, saj imam prvič odkar sem kdaj tukaj tega dovolj. In kaj, jaz ji lepo mirno govorim, ona pa se mi dere nazaj. Nima se kaj name dret. Konec. S tem sva midve zaključile, jaz pa se preprosto ne mislim več pogovarjat z njo. Kaj hoče ženska narest? Sred noči hoče popokat stvari celo otroka zbujat in it v hotel. Torej za to je denar, za deljenje stroškov ga pa ni. Seveda.

Nočem imeti vedno prav. Nočem vedeti, da bo vedno enako, ker se ona ne bo spremenila. Ampak jaz vse to vem. Pride in gre. Vedno ista zgodba. Zgodba, ki uničuje mojega očeta. Brez dileme. Saj meni ni nič zanjo pa njenega paglavca. No ja, tamau se mi že smili, saj ona tako dela z njim, ampak to se me ne tiče. Moj oče pa se mi tiče.

Sedim u dnevni sobi in si mislim, da bi človek lahko o tem napisa limonado. Tako zares.