Predstava Ptičeslovje - kritika

Aleksander Stroganov: Ptičeslovje

Mestno Gledališče Ljubljansko, Mala scena

Prevajalec: Miha Javornik, režiser: Zvone Šedlbauer, dramaturginja: Alenka Klabus Vesel, scenografka: Špela Puc, kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov, skladatelj: Igor Leonardi, lektorica: Maja Cerar, oblikovalec svetlobe: Branko Šulc, asistentka dramaturginje (študijsko): Lejla Švabić, glasbo na posnetku izvajata: Igor Leonardi in Ana Vipotnik (glas)

Igrajo:

Sava - Jaka Lah
Tatjana - Tanja Dimitrievska
Ljonja - Jožef Ropoša

Glede na to, da se pri nas uprizori veliko predstav, ki prihajajo od ruskih avtorjev, bi si lahko mislili, da je ta še ena v vrsti. A na svoj način posebna, z malo manj igralci, kot smo vajeni, a s posebnim introvertiranim pristopom k likom.

Ker je bila to predstava z manj znanimi igralci, torej ne tistimi, ki jih vidimo »vsak« dan na televiziji, to povzroči, da jih gledamo kot prave osebe svojega lika. Vsak izmed igralcev je zelo dobro predstavil svoj lik, se nanj pripravil in poglobil v svojo psihološko vlogo. V nekaterih trenutkih so celo tako dobri, da niti gledalci ne vemo ali je oseba res zmešana ali pa se samo pretvarja. Zelo dober primer je lik Tatjane (Tanja Dimitrievska), ki se zna vživeti v vlogo kokoši in zna dobro osvajati moško glavo (v pravem in spolnem smislu). S svojim kričanjem v predstavi nase pritegne veliko pozornosti, prav tako je dejavna s hojo naokrog in prenašanjem reči. Lik Save (Jaka Lah) je navidez miren človek, vsaj tako se predstavlja na začetku predstave in gledalcu se zazdi, da je edini, ki spada v pojem normalenosti. A proti koncu se izkaže, da ni tako. Sava ima tri samogovore, s katerimi nagovarja občinstvo in ugotavlja, da je ujet v svetu. S tem se intimno približuje avditoriju, ki se čuti čustveno blizu in z njim tudi sočustvuje. Ljonja (Jožef Ropoša) , ki ga čakamo skoraj cel prvi del predstave (pride na koncu prvega dela) je Tatjanin brat, ki se ukvarja s ptičeslovjem. Zaradi te vede, misli, da dobro pozna človekovo dušo in hkrati tudi Savo. O njem si misli, da je že mrtev in nima čustev, igralec pa to dobro zaigra z mirnim govorom, vmes pa s preseki povzdignjega glasu. Ker je malo bolj okrogle postave, bi si stereotipno mislili, da je dobrodušen človek, vendar je zelo pretkan. To je nekaj, kar bi se lahko pri igralcu malo bolje izrazilo.

Ker je Malo scena dokaj tesen prostor, se avditorij čuti povezanega z igralci-liki. Prva vrsta je celo na istem nivoju kot oder, saj avditorij na oder gleda zviška, torej se vrste dvigujejo. Predstava nima zaman oznake črna komedija, saj kaj nekajkrat prestraši občinstvo. Ponavadi se to zgodi z nekim novim dogodkom, oseba je preoblečena in hoče pokazati nekaj novega. Takrat pride na oder zelo hitro in z glasno glasbo ali strašljivim zvokom, zraven seveda z utripajočo in zaslepljujočo svetlobo. Kadar se liki pogovarjajo kaj intimnega je v ozadju mirna glasba, kar tudi avditorij povezuje z intimo. Scena je postavljena diagonalno – vsaj stene so, vse ostalo pa imamo v ospredju, stole, mizo, slikarsko stojalo. Na levi steni lahko vidimo strast Ljonje – ptičeslovje, saj so tam izobešeni nagačeni ptiči. Marsikoga v avditoriju bi prestrašili. Na desni pa je Tatjanina strast, risanje – veliko platen njenih spolnih frustracij s katerimi je hotela sprostiti svojo napetost. Predvsem Tatjana in Ljonja imata oblačila povezana s perjem, kar predstavlja njuno povezanost z dušo, svobodo, ptičeslovjem.

Na žalost ima predstava odmor, kar pa pogosto zmoti avditorij, ki ne ve, da predstave še ni konec in tako je veliko ljudi pričelo ploskati. Dvorana ni bila polna, pa vendar so bili obiskovalci kar prijetni, nobenih neprijetnih pogovorov ali smejanja ni bilo, kot da bi vsi zazveto sledili zgodbi. Prostor je majhen, za predstavo že skoraj utesnjujoč, kar  je pa seveda dovolj v prid zgodbi, saj se dogaja na notranjem dogajanju, dogajanju duše in človekove notranjosti.

Ko človek odide iz gledališča, povsod vidi ptiče – duše, ki sprepijo vate in ima občutek, da bo za vsakim temnim vogalom nekdo skočil vate in ti rekel: osvobodi se! Predstava da misliti, da je naša duša nekaj pomembnega, edinstvenga in nam pomaga pri osvoboditvi naše sreče.