Loneliness

When you are all alone

and have nobody

vse kar bi rad naredil je

pobegniti proč

zapreti oči

and forget all the memories

because it hurts so much

that you can't live with it.

Tears

All those tears

that come from my eyes

and lands on the pillow

so vse namenjene tebi

in samo tebi.

Bolečina v srcu...

je tisto zaradi česar težko živim...

Frozen Heart

Only what I can do is cry

and where there are no tears left

only that stays is a frozen rock except

a loving heart...

Der Würfel

Der Würfel
spielt
um die
Hand
die ihn
fallen laßt.

Seine
Augen
lesen
in ihren
Linien
kein Glück.

Ena pesem

[s fb-ja, od nekoga status]

Vesel in strt odšel od nje bom stran,

ko bom uzrl ljubezen iz daljave,

ne vem pa, če bo kdaj prišel ta dan,

saj so med nama tolike daljave

in toliki koraki in ves svet,

jaz pa ne morem čez ta širni led… ♡ 

[Jaufres Rudels]

Dež

Dež v jesenskem gozdu,

ki se steka v neskončnost.

Prelivajoča se mavrica barv

te popelje v njo.

Ko kar stojiš tam

in občuduješ vso to lepoto narave.

Gozd, tako živ ...

počasi se umirja

počasi bo zaspal.

Nato bo prišel nov krog – pomlad

in ... neskončnost. 

Byron

Ljubezen žensk, ojoj! – to vsi priznajo –

je sicer mila, a nevarna stvar,

saj nanjo stavijo vse, kar imajo,

in če zgubé, jim čas prinaša v dar

le še grenak posmeh in kes in grajo;

njih maščevanje pa je kot udar

šap tigrice. A bes je le odraz

brezmejhnih muk, ki jih trpé ves čas.

Res moški je do moških kdaj krivičen,

do ženske pa le zmerom; njenim dnem

sta sojena en mož in kup sumničenj;

vzgojena, da prikriva strast ljudem,

jo pač tají, dokler kdo bolj petičen

si je ne kupi v zakon. In potem?

Potem sledé grob mož, mlad fant v omari,

obleke, pamži, farovž – pa smo stari.

Ta moli, druga ljubčka si dobi,

ta srkne kaj, ta kuha dan na dan,

ta s kom zbeži, prebere s tem skrbi,

zgubi pa vse, kar nudi častni stan.

Le redkokdaj se res kaj spremeni,

v prisilnem stanju je pač vse zaman

in to velja za luknje in sobane;

no, vmes katera kdaj čečka romane.

                                               Lord Byron, Don Juan

Posteljna ljubezen

Moji rdeči lasje

prelivajoč se na vzglavniku pod njim.

On nad mano

jaz pod njim.

Skupaj

v tistem trenutku

- ne traja večno.

Preliv-izliv ljubezni.

Posteljne ljubezni.

Vsaj en trenutek

sva oba popolna

brez misli

in težav.

Razdvojenost

Razdvojenost.

Sestavljena iz dveh delov.

Dve polovici enega jabolka.

Mandarina v dveh delih.
Srce – razdvojeno.

Vsak del srca vleče v svojo stran.

En si obeta varnost, drugi zabavo.

Film v dveh delih.

Kolo ima dve gumi.

Dve polovici enega izpita.

Vse to je življenjsko.

Podariti srce dvema je težko.

Dve plati ene zadeve.

Svetlo in temno.

Spredaj in zadaj.

Vse je dvostransko.

Moje srce pa –

moralo bi biti enotno, polno, celotno.

Pa beži na dva dela,

ki se ne moreta združiti.

Svoboda

Svoboda je kot let ptic,

pravijo.

Vam jaz povem kaj je svoboda.

To, da počneš kar hočeš.

To, da si odvisen samo od samega sebe.

To, da ti noben ne teži.

To, da imaš veter v laseh.

To, da sije sonce in si srečen.

To, da uživaš v preprostih rečeh.

To, da nisi pod zakoni in pravili.

Vendar smo vsi pod zakoni in pravili.

Ljudje sploh ne moremo biti svobodni,

ujeti smo v kletko celotnega sveta.

Svobodo lahko izbiraš,

svobodo si lahko sam ustvariš,

vendar boš še vedno le zapornik na tem svetu.

Svoboda, popolna svoboda, to so sanje, sanje, ki jim največkrat ni sojeno, da bi se uresničile, ampak revež je vsak, kdor jih ni nikoli sanjal. (Ivo Andrič)

Vsaka družba, ki govori, da zagotavlja ljudem svobodo, jim mora najprej zagotoviti eksistenco. (Leon Blum)

Svobodo in življenje zasluži tisti, ki ju mora vsak dan osvajati. (Johann Wolfgang von Goethe)

Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni. (Johann Wolfgang von Goethe)

Da, to bo lep dan, sonce svobode bo ogrelo zemljo z več sreče kot vsa zvezdna aristokracija. (Heinrich Heine)

Svoboda je francoski izraz za enovitost človeškega bitja, zavest rodu in družbeni in humani odnos človeka do človeka. (Karl Marx)

Svoboda je v tem, da človek dela, kar si želi. (John Stuart Mill)

Ljudje bi bili strašni zločinci, če bi zares potrebovali vse zakone, ki jih ustvarjajo. (Nietzche)

Včasih mislim, da cena svobode ni toliko večna čuječnost kot večna umazanost. (George Orwell)

Človek se je rodil svoboden, vendar je povsod v verigah. (Jean-Jacques Rousseau)

Kadar v duši človeka izbruhne svoboda, bogovi ne morejo več ničesar storiti proti temu človeku. (Jean Paul Sartre)

Svoboda pomeni odgovornost. Zato se je večina ljudi boji. (George Bernard Shaw)

Wandrers Nachtlied

Zaradi naših številnih prevodov, za katere se nočem omejiti na enega, ki naj bi bil najboljši, je najboljše pesem objaviti kar v izvirniku. Imamo toliko prevodov, da bi konkretno zasedli celotno stran prve strani bloga.

Über allen Gipfeln
Ist Ruh,
In allen Wipfeln
Spürest du
Kaum einen Hauch;
Die Vögelein schweigen im Walde.
Warte nur, balde
Ruhest du auch.

Goethe

Praznina

Vsakič, ko preberem kakšno knjigo s katero sem kar nekaj časa (no včasih pa tudi manj časa) se počutim prazno. Kot da bi del mene odšel s tem, ko se zgodba konča in zapreš zadnjo platnico. Zapreš zgodbo nazaj v knjigo, ki se bo nato odprla naslednjemu bralcu v knjižnici. Mogoče je to zato, ker sem že tako v junakih, že tako poistovetena z njimi. In potem mi je žal, da nisem vzela še drugega dela. Vendar bi se tudi ta del enkrat končal. Nekatere knjige so take, da bi jih lahko brala kar v nedogled. Katerim se prepustiš, ne rabiš preveč razmišljati in te potegnejo v svoj svet domišljije in pustolovščine. Ko jo zapreš, pa spet padeš v naš resnični, kruti svet. In se zaveš, da si ti prav tako miniljiv kot zgodba, ki je pravkar minila pred tabo. Take knjige te ne napolnijo z izkušnjo in izkustvom, ampak te pustijo reees praznega in otožnega. Včasih je knjigo preberem, kot da bi gledala film. Mine v trenutku. Nujno moram brati naprej. In že, ko se bližam koncu me stiska v prsih, saj vem, da se bo končalo. V bistvu ne maram končanih zgodb. Ker potem ne moreš razmišljati, kaj vse bi se lahko zgodilo. Nič ti ne dajo. In pustijo te praznega. Praznega.

Trava

Vonj sveže pokošene trave...

te pripravi,

da bi še sam začel kositi.

*

Zakaj sem žalosten, ne izprašuj,
zakaj obup pogosto me prevzema,
zakaj sem družbi in veselju tuj,
zakaj življenja sen me nič ne vnema.
Ne izprašuj, zakaj da siromak
zavrgel sem srce, zvestó ljubeče,
in ni človeka, da bi bil mi drag.
Kdor bil je srečen, več ne najde sreče,
in ne ljubezni več, kdor kdaj je ljubil.
Samo za hip posije blaženost.
Mladost in sla in slast - vse sem izgubil,
ostala mi je v srcu le bridkost.

Puškin